Rodil se je v Ljubljani leta 1946, umrl pa leta 2003, star dobrih 56 let. Z ženo Cilko sta imela pet otrok, od katerih jima je eden umrl. Na Pako pri Borovnici, kjer so kupili hišo, so se priselili iz Ljubljane. Kot novinar je služboval v več časopisnih hišah – pri Kmečkem glasu, Delu in Dnevniku, kjer je nazadnje urejal revijo Hopla. V začetku devetdesetih je postal tudi urednik medobčinskega glasila Naš časopis in to ostal vse do svoje prezgodnje smrti.
Najino druženje in sodelovanje sega v čas pred osamosvojitvijo, ko sva bila dejavna v SZDL Občine Vrhnika in kasneje v Socialistični stranki Slovenije. Oba sva na listi te stranke kandidirala v takratni družbenopolitični zbor Občine Vrhnika. Tone je bil sicer zaprisežen krščanski socialist.
Zelo dejaven pa je bil tudi v lokalnem okolju. Od leta 1996 do 1998 je bil predsednik Turističnega društva Borovnica. Bil je pobudnik Podoknice v organizaciji Nedeljskega Dnevnika pred gostilno Zalar in aktivno je sodeloval pri praznovanju 140-letnice južne železnice. Na enem izmed mnogih druženj pri meni doma se je porodila ideja o Dnevu borovnic, ki se je med občani nato dobro uveljavil in prerasel lokalne okvire. Ker je bil Tone velik ljubitelj zborovskega petja in pianist, je nekaj časa nadomeščal organista v farni cerkvi sv. Marjete in vodil cerkveni pevski zbor. Najino sodelovanje je obrodilo sadove tudi leta 1998, ko sva bila pobudnika in soustanovitelja nestrankarske liste z imenom Borovniška lista – neodvisni; ta se je v obdobju od leta 1998 do 2010 razvila v najmočnejšo lokalno politično silo. V prvem mandatu je imela kar pet občinskih svetnikov, med njimi je bil tudi Tone.
Njegova ustvarjalna žilica na kulturnem in glasbenem področju pa ni mirovala, vedno je želel nekaj več. Okoli sebe je zbral mlajša dekleta in žene, in nastal je ženski pevski zbor, poimenovan po njem – ŽPD Tonja Borovnica, ki še vedno deluje.
Prepričan sem, da bi ga v današnjem zmedenem času še kako potrebovali tudi v medijskem prostoru. Ko nas "v javnem interesu" dnevno posiljujejo z raznimi aferami, mnogokrat nepreverjenimi ter za državo in državljane povsem nepomembnimi dejstvi, bi Tone v svojem slogu, predvsem pa s širokim pogledom in profesionalnostjo znal marsikatero zgodbo prikazati drugače. Morda bi kakšno svojo iskrivo misel priobčil tudi v Našem časopisu, ki ga je urejal toliko let. Z veseljem bi jo prebrali, saj bi gotovo povedala veliko, kakšno resnico pa bi skril tudi v svoje geslo: »Kaj pa če je vse res?"
Franjo Modrijan
