Predsednik društva Ciril Trček se spomni, kako je na koncu zadnjega poročila zapisal, da je bil to zadnji občni zbor v stari stavbi in da je imel kar nekaj težav, kaj bi napisal. Tokrat je imel težave, ker ni vedel, kaj bi ob vseh dneh, ki so jih gasilci preživeli na objektu, vključil v poročilo. Vse aktivnosti so bile podvržene gradnji gasilskega doma. Vstavitev čistilne naprave, izkop, sanacija obstoječih temeljev, hidroizolacija objekta, betoniranje stopnišča, odstranjevanje obstoječe plošče v dvorani, razkrivanje strehe, rušenje sten, izgradnja temeljne plošče, vezanje in betoniranje vertikalnih vezi, vezanje armature za nosilec in ploščo, vezanje krovnega armiranega venca, priprava lesa za ostrešje, montaža železne strešne konstrukcije, montaža lesenega dela konstrukcije, pokrivanje ostrešja, montaža vrat in oken. Takšen nekako je bil redosled celotnega dogajanja. Veliko del je bilo pravzaprav opravljenih čez zimo, vreme pa je šlo delavcem bolj ali manj zelo na roke, saj zima ni bila prav nič huda.

Je pa izpostavil še nekaj drugega, kar je bolj vredno kot sam objekt. Ta projekt je po njegovih besedah povezal celotno skupnost te doline. »Nismo samo delali, ampak smo se tudi družili, bolje spoznali in povezali med seboj. Bolj ko se je bližal konec projekta, več stvari je bilo samoiniciativno narejenih. Naj omenim samo izobešanje zastave, postavitev novoletnega drevesca, izdelava 3D modela gasilskega doma in petelina in še marsikaj drugega. Mislim, da je društvo dobilo nek nov zagon.« Ne pozabi seveda omeniti neverjetne sloge članov in tistih podpornih, spomni pa tudi na to, da jih je arhitekt Edo Wallner, včasih komaj dohajal. »Paleta cementa ni zdržala do konca vikenda.«

Seveda se ni pozabil zahvaliti tudi vsem zaslužnim za uresničevanje dolgoletnih idej po večjem kačanskem gasilskem domu. Občini, podjetjem za donacije, Edu Wallnerju, gospodinjam za prehrano in najbolj tistim, ki so prihajali delati in garati. Kot spomni, je bilo včasih na objektu tudi 20 ljudi. »Ampak to ne pomeni, da jih je 5 delalo in 15 gledalo. Postali smo prava gradbena firma in vsak je vedel, kje ima  mesto. Od tistih, ki so držali lopato, tistih, ki so opažili, tistih, ki so iskali in vezali armaturo do tistih, ki so samo brali načrte in tuhtali naslednji korak. Če bi mi kdo eno leto nazaj rekel, da bo sedaj dom pod streho in da bomo 90 odstotkov dela sami naredili, bi ga povprašal po duševnem zdravju. Pred nami so novi izzivi. S tako ekipo ob strani me ni strah, da jim ne bi bili kos.«

In kakšni so, jih je predstavil poveljnik Damjan Turšič. V društvu namreč ne poteka samo gradnja in obnova doma, pač pa tudi nakup novega vozila GVC1. Pogodba za podvozje je že podpisana, še pomembneje pa je to, da je društvo že plačalo svoj 30 odstotni delež ponudbe. Ostalo sofinancira občina Borovnica.

Rok Mihevc