G. Čebela, zaključujete mandat poslanca državnega zbora. Kako bi ocenili svoje delo, katere dosežke bi izpostavili kot najpomembnejše?  

Odločitev, da ne kandidiram za naslednji mandat sem sprejel že lani, saj je po 52 letih aktivnega dela nastopil čas za upokojitev. Če pri vsem tem izpostavim še 33 let svojega družbeno političnega delovanja, je moja odločitev naravna in taka, kot jo narekuje življenje. Če že moram izpostaviti svoja dejanja z odločitvami tega mandata, ne morem mimo svojih prizadevanj pri sprejemanju sprememb pokojninske zakonodaje in Zakona o dolgotrajni oskrbi. Glede na to, da sem in ostajam predsednik Seniorske organizacije Svoboda, me je komunikacija s terenom neštetokrat pripeljala v navzkrižje pričakovanj strokovnih skupin ter posameznikov. Slovenci smo potrpežljiv narod, ko pa gre za uživanje socialnih pravic, pa hitro pretehtamo samo v lastno korist.

Kaj bi lahko naredili več ali bolje? Ne sprašujem za vlado in stranko, ampak vi osebno? Menite, da ste dovolj zastopali interese lokalne skupnosti, občine, sosednjih občin ...?

Vedno je lahko več ali bolje. Lokalna samouprava v tem mandatu ni bila moje strokovno področje, sem pa vselej prisluhnil in nudil aktivno pomoč pri reševanju problemov. Lokalne skupnosti imajo največ težav z umeščanjem v prostor, tu pa hitro naletimo na strokovno podhranjenost občin, ki ne sledijo sprotnim prilagoditvam prostorske zakonodaje. Na to sem stalno opozarjal pristojno ministrstvo in rezultat vseh pripomb že kaže prve spremembe, ki vodijo k boljši in hitrejši učinkovitosti.

Kako ste sodelovali z župani? Ste z našim županom Petrom Črnilogarjem in ostalimi sosednjimi kdaj sedli za skupno mizo in se pogovorili o interesih? Kako ste posredovali pri perečih težavah naše občine? Kateri izzivi v Borovnici so vam kot poslancu ostali posebno pri srcu in ste jih skušali reševati tudi na državni ravni?  

Ker sem bil tudi sam župan, se je sodelovanje nadaljevalo tudi v vlogi poslanca. Še posebno dobro je bilo sodelovanje z županom Stanovnikom. Tudi z županom Brezovice, Metodom Ropretom in ministrstvom za infrastrukturo smo odlično sodelovali pri izgradnji novega AC priključka Lukovica. Projekt se je skozi že priprta vrata komaj umestil v načrt razvojnih programov za leto 2023 in se v letu 2025 tudi uspešno zaključil. V naslednji fazi se projekt nadaljuje z umestitvijo nove železniške postaje Vnanje Gorice in podhodom za cestni promet. Pri sami gradnji obvoznice Verd s krožišči se je ustavilo pri nepredvideni konsolidaciji terena in posledično manku predvidenih sredstev, zato smo urgentno zagotovili dovolj finančnih sredstev za uspešen zaključek projekta.  

Z županom Borovnice sva sodelovala povprečno, lahko pa bi več. Pogrešal sem stik z direktorico občinske uprave, s katero sva v mojem drugem mandatu zastavila kar nekaj dobrih projektov in se kljub ogromno vloženega dela ni delalo naprej. Najprej je to nov most v Jele, za katerega je bil strošek izgradnje v celoti dogovorjen in v breme Slovenskih železnic. Zaustavile so se tudi vse aktivnosti z občino Vrhnika pri umeščanju grajske obvoznice v Bistri. Potem so tu načrtovani in obvezni protipoplavni ukrepi na potoku Malence. Izvedba ukrepov je ključna pri nadaljnjem razvoju in urbanizaciji središča naselja. V tej situaciji bo težko, ali pa nemogoče pridobiti gradbeno dovoljenje za gradnjo nove športne dvorane, za katero so že odobrena državna sredstva v višini 2.2 milijona evrov.

Bili ste tudi podpredsednik odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Vemo, da kmetje niso bili najbolj zadovoljni z ukrepi in odnosom vlade do kmetijstva, vaša stranka je imela tudi resor kmetijstva oz. ministrico. Tudi sicer živite na podeželju, v vasi imate kar nekaj kmetij. Ste sosede kmete kdaj vprašali, kako bi jim lahko prišli naproti? Kako ste sicer delovali kot podpredsednik odbora za kmetijstvo in kako ste zagovarjali njihove interese?  

Kot podpredsednik odbora za kmetijstvo sem se najprej zavzel za varovanje kmetijskih zemljišč, ki predstavlja enega od temeljnih pogojev za nacionalno prehransko oskrbo. Slovenija je od leta 2000 do leta 2010 izgubila 37.990 hektarjev vseh kmetijskih zemljišč. V enakem obdobju je to 10 hektarjev na dan. Obseg kmetijskih zemljišč v uporabi pa se je zmanjšal za skoraj 19.000 hektarjev oziroma 5 hektarjev na dan. Če se bo trend zmanjševanja nadaljeval v takem tempu, to predstavlja zelo resen problem obstoja slovenskega kmetijstva. V ta namen je ministrstvo pripravilo enotno strokovno podlago, ki omogoča trajno varovanje kmetijskih zemljišč na državni ravni. Skupno je tako predvidenih 440.000 hektarjev najboljših kmetijskih zemljišč. Lokalne skupnosti morajo te opredelitve vključiti v svoje prostorske načrte, s čimer se omejuje pozidava najboljših kmetijskih zemljišč. To je odprta naloga tudi za našo občino. Skoraj tri četrtine slovenskih kmetij deluje na območjih z omejenimi možnostmi kmetovanja. Na podlagi nezadovoljstva malih kmetov se je oblikovala nova metodologija točkovanja za pridobitev nadomestil za kmetovanje na območjih z omejenimi možnostmi – OMD. Na ta način smo vzpostavili pravičnejši sistem ocenjevanja. Poleg nadmorske višine se zdaj ocenjuje še talne razmere, kraškost terena, naklon, poplavna in erozijska območja. Tako so v prvi vrsti upravičencev za nadomestila mali gorski kmetje, po prejšnjem sistemu pa so glavnino sredstev pobrale velike kmetije in to samo po kriteriju nadmorske višine, ki v ravninskih delih ponuja ogromne površine z možnostjo obdelave s težko kmetijsko mehanizacijo.  

Glede zagovarjanja interesov slovenskega kmeta in kmetijskih gospodarstev v svoji bližini pa menim naslednje ... V Sloveniji ni idealnih pogojev za kmetovanje, zato je delež zaposlenih v kmetijstvu skromnih 6 %. Večina ostalih, ki poleg kmetovanja delajo v gospodarstvu živi in deluje v pomanjkanju ambicij za razvoj kmetovanja. Povprečna starost slovenskega nosilca kmetijske dejavnosti je krepko čez 60 let in temu primerni so tudi vzorci nadaljnjega razvoja. Redki so starejši kmetje, ki so svoj razvojni model uspešno pripeljali do točke zanimanja za prevzem utečene dejavnosti. Prepričan pa sem, da so to ljudje, ki so s svojo podjetnostjo, predanostjo in trudom vzgojili novo generacijo kmetov, ki bo še naprej v državnem sistemu prepoznaval partnerja, ne pa ovire.

Obiskal sem spletno stran Parlameter, ki prikazuje analizo glasovanj in prepis nastopov v državnem zboru. Vas moram pohvaliti, da ste pri glasovanjih na sejah državnega zbora imeli nadpovprečno prisotnost, v konkretnih številkah je to 98 %, povprečje je 88 %. To sicer za poslanca koalicijske stranke ni nič neobičajnega. Kako ste se vi sicer počutili na sejah?  

Nič posebnega. Če se že potrudiš pri oblikovanju zakonskih podlag, je tvoja prisotnost v fazi potrjevanja nujna.

Pri analizi števila izgovorjenih besed pa je opaziti, da ste zelo podpovprečno nastopali na sejah državnega zbora. V štirih letih ste podali 6 poslanskih vprašanj in pobud (povprečje 73 pobud), v govorih ste izgovorili 61820 besed (povprečje 237546 besed). Ste se držali načela manj je več in kvaliteta pred kvantiteto? Se po koncu mandata počutite, da ste v državnem zboru delovali dovolj samostojno, ali ste morali pogosto slediti strankarski disciplini tudi v primerih, ko ste imeli drugačno mnenje? Seveda, če ste imeli kdaj drugačno mnenje.  

Malce provokativno vprašanje, ampak vam odgovorim v stilu, ki mi pritiče. V državnem zboru prejšnjega sklica sem veljal, tako v vrstah koalicije, kot pri opoziciji in strokovnih službah za enega najbolj strpnih poslancev. Nikoli nisem nikogar napadal ali žalil, redko sem uporabljal replike in proceduralne zahteve, ker enostavno za to ni bilo potrebe. Enako spoštljivega ravnanja sem bil vedno deležen z nasprotne strani in to si štejem v čast. Če bi nekaterim poslankam in poslancem (in teh na žalost ni malo) izbrisali besede, ki jim ni mesta v hramu demokracije, lahko s povprečjem hitro pridem v statistično območje normalnosti. Seveda sem kdaj imel nasprotno mnenje od svojih kolegov in ga tudi izrazil. Med nami je veljalo pravilo pravice samoodločanja in za razliko od nekaterih poslanskih skupin brez posledic.

Na volitvah niste več kandidirali, počasi, kot ste mi dejali, vstopate v zasluženi počitek. Ali imate vseeno še kakšne načrte, želje? Kako želite ostati povezani z lokalno skupnostjo?  

Posebnih načrtov nimam, zato se zdaj lahko posvetim družini, prijateljem in društvenemu delu. Po 12 letih pa se je nabralo kar nekaj dela v hiši in okoli nje. Najprej poskrbim za malo reda in čisto brez pretirane delovne evforije vprašam cenjene sosede, kaj jih najbolj moti. :))

Sedaj imate dober vpogled tako v delo poslanca kot župana. Katera od funkcij je bila bolj zahtevna in zakaj? Kako se razlikuje neposredna odgovornost do občanov Borovnice kot župan od odgovornosti, ki ste jo imeli kot poslanec na državni ravni?  

Obe funkciji zahtevata popolno predanost, morda je za malenkost lažja vloga poslanca na račun širše strokovne podpore in timskega dela.

Ko ste bili župan, so vas ljudje pogosto srečevali na ulici. Kot poslanec pa je stik morda bolj formalen. Katero obdobje vam je bilo osebno prijetnejše?

V vsakem primeru je srečevati ljudi v vlogi župana prijetnejše. Res pa je, da me večina ljudi še vedno naslavlja z županom in to mi je v ponos. Kadar na cesti srečam gospoda Ocepka, ga tudi sam pokličem: “Živijo, župan.”

Kateri trenutek v zadnjih štirih letih vam je ostal najbolj v lepem spominu – morda kaj, kar se je zgodilo v zakulisju državnega zbora?  Se vam je v parlamentu zgodila kakšna anekdota, ki jo lahko delite?  

Vsekakor je to predsedovanje skupini medparlamentarnega prijateljstva z republiko Azerbajdžan. Čudoviti in iskreni prijatelji, ki so se dobesedno zaljubili v Slovenijo. Ob odmorih med sejami se nam je pripetilo veliko anekdot z velikimi odmerki humorja, o katerih pa raje ne govorim na tem mestu. Marsikdaj me je od smeha še naslednji dan bolela trebušna prepona. Lahko samo povem, da so nas poslance v tem krepko zasenčile poslanke …

Katera lekcija iz teh let bi vam bila koristna, če bi se danes vrnili na županski stolček? 

Ne glede na to, kdo vodi vlado, se vrata ministrstev vedno odpirajo človeku in ne politiku …  

Kaj bi ob koncu pogovora želeli sporočiti občanom Borovnice in ostalim bralcem Našega časopisa?  

Da se počutijo uporabno in so vzgled vsem, ki jih obdajajo. In kot mi je nekoč pokazala vnukinja, če ti življenje podari deževen dan, se igraj v lužah …

Rok Mihevc