S studiem Siposh sem sodelovala že pri drugih projektih, prvič pred tremi leti. Ko so začeli snovati film Exodus 1945: Naša kri, so me povabili na avdicijo, ki sem jo, izgleda, uspešno opravila. :)

Film prikazuje dogajanje maja 1945, ko je po koncu 2. svetovne vojne in komunističnemu prevzemu oblasti veliko nasprotnikov komunizma zapuščalo Jugoslavijo in so se umikalo na avstrijsko Koroško k zaveznikom Angležem. Zgodba filma spremlja zdravnika dr. Janeza Janeža in Valentina Meršola z družino, ki sta skupaj z drugimi domobranskimi ranjenci potovala s sanitetnim vlakom. V ključnem trenutku se znajdeta na preizkušnji, ko se soočita s kruto resnico, da ne moreta rešiti vseh - preživetje enih, bo pomenila smrt drugih. 

Film je zagotovo unikat v slovenski filmski sceni, saj odpira dolgo zamolčane zgodbe, ki so pomemben del slovenske zgodovine. Studio Siposh tu orje ledino, saj predstavlja občutljivo temo slovenske zgodovine, ki bi jo, žal, mnogi radi še vedno pustili v tišini. Vendar pa namen filma ni obračunavanje, ampak želi samo povedati resnične osebne zgodbe mnogih Slovencev, ki so polne bolečine in trpljenja.

V filmu igram Jelko Mrak, prostovoljko, ki je s svojo sestro Kristo pomagala ranjencem na vlaku. V trenutku preizkušnje se je kljub strahu za svoje življenje nesebično odločila ostati ob ranjencih in skrbeti za njih, čeprav je slutila, kaj jih čaka. Jelka je resnična oseba. Ko sem se pripravljala, kako bom lik uprizorila, sem prebrala tudi njeno knjigo Brazde mojega življenja. Jelkina in Kristina zgodba je zelo pretresljiva in vedno znova me gane njuna notranja moč, njuna nesebična pomoč šibkejšim, tudi ko sta svoje življenje postavili na kocko. Zagotovo me je Jelka naučila, da se prava moč človeka pokaže v njegovih dejanjih, ko je življenje v nevarnosti -  ona ni omahila, ampak je ostala zvesta svoji veri, vrednotam in notranjemu kompasu, ki so jo vodili v življenju.

Vsaka vloga je svojstven izziv. Pri Jelki je bil največji izziv dejstvo, da uprizarjam resnično osebo iz polpretekle zgodovine. Čutila sem veliko odgovornost, da jo prikažem čim bolj spoštljivo in pristno. Film ima veliko čustveno težkih prizorov. Prav to je bilo ne ravno najtežje, zagotovo pa naporno, ko moraš znova in znova vstopati v težka občutja. Pri filmu se to seveda večkrat ponovi, saj se prizore snema iz različnih zornih kotov, to pa seveda s sabo prinese utrujenost. Solze so nekaj, kar včasih uspe, včasih ne. Imam ta blagoslov, da se v zgodbe lahko močno vživim in prizori hitro "pritisnejo" na moje sočutje. Je pa zgodba zares pretresljiva in so ti pritiski zato močnejši in solze zelo pristne.

Snemanje je bilo zares enkratna izkušnja. Snemali smo na premikajočem se vlaku v Bistrici pri Rožu na Avstrijskem Koroškem. Na vagonih smo imeli malo prostora, nas je bilo pa veliko. Snemalni dnevi so bili naporni in dolgi. Kljub temu pa smo se imeli zares lepo. Spomnim se, ko smo snemali zajem vagona. To je bilo nočno snemanje, kjer smo morali biti resni in prestrašeni. Malo preden smo začeli snemati, pa je opazka enega od soigralcev v nas izzvala močan smeh, ki se je zelo težko ustavil. To mi ostaja res v lepem spominu. Je bilo pa snemanje tudi tehnično zelo zahtevno, Jernej in Matevž - glavna igralca -  sta se preizkusila tudi kot kaskaderja, saj sta morala skakati iz premikajočega vlaka in nazaj nanj, kar je res svojstvem izziv - sem jima kar malo "fouš". :)

Igra me je veselila že od malega. Vedno je bila prisotna nekje v mojih mislih. Več let sem igrala v gledališču z otroškimi predstavami, zadnjih nekaj let pa me je močno začel klicati tudi filmski svet. Opravila sem dveletno igralsko šolo Satirikon in sodelovala pri različnih projektih. Najbolj vidni sta pa zagotovo dve vlogi, ki sem ju odigrala prav pri studiu Siposh - Felicita in pa najnovejša Jelka Mrak.

Vnaprej si želim še veliko različnih igralskih izzivov - vedno znova me zanimajo zgodbe različnih ljudi in kako lahko njihov svet prikažem skozi igro. To je po svoje težka pot, zato pa je pomembno, da se vedno znova še dodatno izobražujem - preko literature, različnih predavanj in delavnic in pa tudi preko odkrivanja svojega psihičnega sveta. Vedno se moraš iz lika vrniti nazaj vase, zato je pomembno, da veš, kdo si, in da živiš življenje, h kateremu se je lepo vračati tudi takrat, ko zapustiš igrani lik.