Klekljarice borovniškega kulturnega društva, združene v sekciji Punkeljc, iz leta v leto dokazujejo, da jim idej za pestre tradicionalne razstave še zdaleč ni zmanjkalo. To sezono je bila rdeča nit njihovih klekljev, kako s čipko oživiti stare in zapuščene predmete, kako popestriti »dolgočasno enakost vsakdana ali pa kako bi dragocenim stvarem, ki v sebi nosijo spomin iz preteklosti, dodale lasten odtis za naslednje generacije«. Ideja se je bojda porodila na enem od klekljarskih srečanj, ko je ena od klekljaric potožila, »da ima v omari že vrsto let staro laneno platno. Razmišljala je, da bi zanj sklekljala čipke in ga iz teme postavila na vidno mesto, kamor tudi sodi. Druga klekljarica je nadaljevala, da je njena mama izvezla zelo lep prt, katerega rob se je z leti strgal. Zanj si je v prihodnosti želela narediti čipke za obrobo namesto maminega poškodovanega 'rešiljeja'. Tretja je pred leti v zadnjem trenutku rešila ročno izdelane, še nerabljene rjuhe pred odvozom na smetišče. Rekla si je, da čez čas prav gotovo pridejo prav. Priznanja o projektih, ki tičijo v omarah, so se vrstila, dokler ni ena od nas salomonsko zaključila, naj bo oživljanje starih stvari naše vodilo za letošnjo razstavo. Rojena ideja je rastla in se razvijala v številne zanimive oblike reševanja pozabljenih stvari.«

Na koncu so imele za razstavo pripravljenih okoli osemdeset s klekljano čipko oživljenih izdelkov, med njimi vrsto presunljivo lepo obnovljenih starih prtičev, torbic, srajčic, klobukov, okenskih in namiznih okraskov … Zanje so si omislile tudi primeren prostor, t. i. klekljarsko hišo Punkeljc, kjer naj bi »dihali kar najbolj intenzivno in se bo obiskovalcem zdelo vredno ustavljati ob njih za trenutek ali dva dlje. Kar od nekod se je prikradla misel o uporabi starega pohištva, ki ravno tako, kot so naše oživljene stvari, čaka v skladišču na čase, ko ga bom lahko uporabila. Potem sem ga v mislih začela razvrščati po prostoru, ki so nam ga letos namenili  za razstavo in že je nastala virtualna hiška. Idejo sem prenesla na papir in potem posamezne kose prestavljala še na nekaj listih. Včeraj sem s končno verzijo klekljarske hiške Punkeljc, kakor sem jo poimenovala, prišla pred klekljarice, ki smo razstavo postavljale kar dobrih šest ur. Pohištvu iz naše garaže se je pridružilo še nekaj kosov in dodatkov iz drugih klekljarskih gospodinjstev, skladišča kulturnega društva, nekaj malega so prispevali tudi naši prijatelji in kulisa je bila nared za naše oživljene stvari,« je ob odprtju razstave zapisala Liljana Kogovšek. Razstava je bila odprta kar dva konca tedna, za občinski praznik in praznik borovnic, ogledalo pa si jo je zares veliko ljudi.

Damjan Debevec, fotografije: DD