Januarja smo se kar dvakrat odpravili na Veliko Špičko, 955 metrov visoki skriti notranjski biser. Idejo za tokratni podvig so nam dali domačini, ki v začetku januarja že tradicionalno prirejajo nočni pohod na ta vrh. Nezahteven, zanimiv vrh nas je vodnike (Tatjana, Primož, Kristina) povsem očaral, seveda je imela tudi noč svojo moč, pa topel sprejem domačinov na glavnem trgu, kjer stoji kip njihovega najslavnejšega rojaka Maksima Gasparija. Njihov ponos sije že s pročelij hiš, kjer je hišna številka na isti tablici združena z domačim imenom ter eno od Gasparijevih umetnin.

Kljub slabši vremenski napovedi se nas je drugič, 24. januarja, na zbornem mestu v Borovnici zbralo kar petinštirideset neustrašnih pohodnikov. S »celim« konvojem smo se do izhodišča v Begunjah pri Cerknici popeljali kar po bližnjici čez hrib. Po pozdravu v krogu je mentorica in vodnica Kristina z bansom preverila našo »poslušnost«. Preizkus smo opravili z odliko, tako da smo se lahko brez skrbi odpravili proti svojemu cilju. Poti, ki vodi iz Selščka, smo se priključili s prečenjem pobočja, »opremljenega« s spominki lanskega žledoloma. Imeli smo pravo jutranjo telovadbo: od visokega dvigovanja nog do plazenja pod drevesi v nizkem počepu … Mlajši otroci sprva niso bili tako navdušeni in se je njihova slaba volja prenašala z enega na drugega. A prigovarjanje staršev, prepevanje, prigrizki iz nahrbtnikov in vragolije zveste psičke Nale so slabo voljo hitro pregnali. S pridobivanjem na višini so se drobne dežne kapljice spremenile v snežinke in drevesa so se odela v bela puhasta ogrinjala. Otroci so valili kepe po snegu in nekatere so postale prave ogromne snežne krogle. V dobrem vzdušju smo dosegli zasneženi vrh. Za piko na i je manjkalo samo še sonce. Njegovim žarkom ni uspelo prebiti oblakov in goste megle. Tako smo bili prikrajšani za razgled proti Snežniku, Javornikom, Nanosu, Slivnici … V dnevnike smo odtisnili nov žig, pojedli dobrote iz svojih nahrbtnikov, se ogreli s toplim čajem iz termovk ter zamenjali premočene rokavice s toplimi in suhimi, tudi z medsebojno menjavo.

Vračali smo se čez 816 metrov visoki Goli vrh ali Cemarovnik, na katerem stoji mogočni križ. Ko je odbila dvanajsta ura, se je počasi odprl razgled nad dolino, v ozadju smo že lahko pokukali na bližnje zasnežene vrhove, tudi na Slivnico. Travnik se je ob vznožju spremenil v pravo blatno drsalnico. Še dva ovinka, in že smo bili na izhodišču. Nasmehi na obrazih so povedali, da smo skupaj preživeli nekaj lepih uric. Poslovili smo se v krogu z našo himno.

Za PD Borovnica Tatjana Pečlin