Začela se je v otroških letih ob večerih na kavču, ko je oče zabrenkal na kitaro, mama in štirje otroci pa smo zraven peli. S sestro Alenko sva začeli hoditi v glasbeno šolo dokaj pozno, saj sva se kar nekaj let uspešno upirali želji staršev, da bi hodili "še v eno šolo". Po parih letih učenja violine sem že vedela, da bo moj poklic v glasbi. Najprej zaradi občudovanja učiteljice Darinke Fabiani, kasneje pa zaradi očaranosti nad zvokom simfoničnega orkestra. Energija, ki jo lahko razvije skupina 70, 80 glasbenikov se mi je zdela čarobna. Tako sem šolanje nadaljevala v Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani in na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kmalu po pridobljeni visokošolski diplomi sem uspešno opravila avdicijo v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija in od takrat sem mu zvesta.  

Kakšne so vaše "reference", v katerih zasedbah ste že delovali? 

Poleg RTV Simfonikov in mnogih priložnostnih zasedb sem bila članica godalnega kvarteta Enzo Fabiani, s katerim smo v glavnem izvajali zelo zanimive skladbe sodobnih skladateljev, npr. Elvisa Costella. Zadnje desetletje pa igram v triu Strepitoso, ki ima stilsko zelo raznolik repertoar: od klasike do popa, latino, jazza, celo rocka, saj večinoma igramo na porokah. In, ker imajo mladoporočenci za svoj obred velikokrat posebne glasbene želje, se tudi kalim v pisanju priredb za naš sestav. Moram pa omeniti tudi dolgoletno sodelovanje pri amaterskem orkestru Simfonika Vrhnika, ki že desetletja močno bogati glasbeno kulturno življenje v regiji.  

Kaj pomeni biti prva violina v orkestru RTV Slovenija? 

Prva violina v orkestru ne pomeni toliko kot "prva violina" v prenesenem pomenu. V orkestru smo violinisti razdeljeni v dve skupini: prve in druge violine. Prve violine imamo pogosteje glavno melodijo in igramo v višjih tonskih legah. Druge violine pa so zaslužne za spremljave ali melodije v nižjih tonskih legah. Vsaka od skupin pa ima svojega vodjo, vodja prvih violin pa je hkrati tudi vodja celega orkestra. Imenuje se koncertni mojster.  

Kakšno odgovornost nosijo javne kulturne institucije, kot je RTV Slovenija, pri ohranjanju in razvoju kulturne zavesti? 

Ključno! Poleg informiranja je to njihova poglavitna naloga, saj soustvarjajo kulturno dogajanje. Na področju glasbe so posebej pomembne, saj so protiutež komercialni glasbi in skrbijo za raznolikost ter ohranjajo dediščino živo. Da se ne prodaja samo tista glasba, ki najbolj "gre". Da nam ponujajo možnost, da gremo izven svojih okvirjev. Da se zavedamo svojih korenin, možnosti . Da vemo, kam želimo iti.  

Ste profesionalna glasbenica, z glasbo si nekako "služite kruh". Kako izgleda vaš običajen delovni dan ali teden?  

Delo našega orkestra je raznoliko. Vsak projekt se začne s pripravami doma, ki jim sledijo skupne vaje in se konča s koncertom in/ali snemanjem. V sezoni imamo cikel klasičnih koncertov Kromatika in Mozartine. Poleg tega so tu še koncerti na raznih festivalih, prireditvah. Z Big bandom RTV Slovenija sodelujemo na raznih jazz in pop koncertih. Tehnično gledano preživimo pol delovnega časa skupaj, pol pa na individualnih pripravah, saj mora vsak najprej osvojiti svoj part, da se potem lahko posvetimo skupni igri. Tu pride na vrsto dirigent, ki vodi skupne vaje in nam s kretnjami in besedami razloži svojo vizijo skladbe. Načinov izvedbe je namreč toliko, kot je glasbenikov. Dober dirigent nas poveže, vodi in navdahne, da na koncertu skupaj s publiko lahko odpotujemo v druge svetove in se od tam vrnemo plemenitejši, svobodnejši iskrenejši, bolj razumevajoči, morda pogumnejši. 

Ali še vedno vadite z enako disciplino kot v času študija, ali se je odnos do vaje sčasoma spremenil? 

Iskreno, ne. Moja sekira potrebuje vedno pogostejšo pavzo za brušenje, haha. Z leti se je treba bolj posvetiti raznim tehnikam za razbremenitev delov telesa, ki se najpogosteje poškodujejo, vnamejo. Po drugi strani pa izkušnje olajšajo pripravo. Izostriš čut za skupno igro, znaš predvideti spremembe tempa, se naučiš držati koncentracijo, razporediti energijo.  

Ker ste prva violina v orkestru, ste s tem tudi v ospredju tudi kakšnega televizijskega posnetka koncertov ali prenosov. Kako preprečujete, da vsakodnevna rutina ne bi zameglila iskre oz. nasmeha na odru? Ali je to čisto nekaj običajnega?   

Po 30-ih letih se še nisem znebila treme pred zahtevnimi koncerti. Tudi programi se stalno menjajo, zato ne morem reči, da mi je koncertiranje rutina. Samo preoblačenje v koncertna oblačila je rutina, nič drugega. Zame je igranje v orkestru še vedno sanjska služba, zato nasmeh pride sam od sebe, če me le ne zresni koncentracija ob zahtevnem notnem partu.  

Ali obstajajo skladbe ali skladatelji, ki so vam še posebej ljubi? Oz. obratno vprašanje, je kakšna skladba, ki vam ni pri srcu? :) 

Trenutno mi je najljubši Antonin Dvořak, ker ta teden vadimo njegovo osmo simfonijo za četrtkov koncert :) Njegova glasba izžareva toplino, širino, čustvenost slovanske duše. Krepi srce, preprečuje omrtvičenost udov, gladi gube na čelu, krepi imunski sistem :) Včasih kaka sodobna skladba potrebuje več časa, da jo prebavim, potem pa začutim njeno energijo. Na primer Api-danza macabra Vita Žuraja, v kateri genialno prepleta zvoke čebel z znanim Čmrljevim letom Rimskega Korsakova.  

Kaj pa trenutek na odru, ki vam je posebej ostal v spominu in vas opominja, zakaj vztrajate v tem poklicu? 

Spomnim se nastopa našega orkestra z gostom klarinetistom Gioro Feidmanom. Za dodatek je nagovoril publiko, da je pela - mrmrala en ton, na podlagi katerega je on igral. Molitev v univerzalnem jeziku. Razšli smo se v tišini, kot je pred tem prosil. 

Kaj vam glasba pomeni izven profesionalnega konteksta?  

Glasba mi pomeni moznost izražanja, možnost povezovanja, zdravilo, molitev ali pa zabavo. 

Kakšen nasvet bi dali mladim glasbenikom, ki razmišljajo o profesionalni poti v glasbi? 

Naj kljub splošni dandanašnji tendenci po perfekciji pogumno dajo prednost osebnemu izrazu. In kot je rekla Marina Abramovič: “Če imaš v sebi klic umetnika, je tvoja dolžnost, da to daš svetu. Takrat tvoje telo ni tvoje, ampak od sveta”. 

Ste kaj prisotni tudi v borovniškem kulturnem udejstvovanju? Kaj nam lahko poveste o koncertih v Vihrovici? 

Seveda. Od predstavitev violine v vrtcu in šoli, na prireditvah v TVD Partizan, knjižnici, do koncerta v Košutovi vili.

V času korone orkestri nismo mogli koncertno delovati. Zato sva se s sestro Alenko, ki je čelistka v orkestru Slovenske Filharmonije, lotili projekta, ki bi združil najini strasti - glasbo in vandranje po naravi. Tisto pomlad 2020 je bilo gibanje omejeno na občine in z Alenko sva dodobra raziskali pobočja v okolici Borovnice. Tako sva odkrili tudi Vihrovico - velik spodmol z dobro akustiko in kar zahtevnim dostopom, posebej z violončelom na hrbtu. Koncert na prostem, na katerega moraš zagristi v kolena in ki se konča z druženjem v naravi je bila posebna pogruntavščina v posebnem času.