Marijina pot rejništvo se ni začela z velikimi načrti, temveč skoraj spontano. Najprej je pomagala znotraj sorodstva, za vse nadaljnje otroke so jo poklicali in prosili iz Centra za socialno delo. Tako se je odprlo novo poglavje njenega življenja. Prva deklica, ki je prišla k njej, je bila stara štiri leta in pol. Doma so že imeli petletnega sina in tako se je med njima hitro spletla močna vez. »Zelo sta se ujela,« se spominja Marija, ki je bila takrat stara 35 let. To je bil trenutek, ko je začutila, da je na pravi poti, to poslanstvo pa je opravljala 37 let, vse do zaključitve pred tremi leti.

Potrebovala je tudi pomoč
Ko govori o začetkih, poudarja, da je bilo rejništvo nekoč precej drugačno. Manj formalno, manj nadzorovano, a tudi manj podprto. »Takrat je bilo veliko odvisno od lastne angažiranosti, koliko si znal in koliko si zmogel,« pravi. Danes je sistem rejništva bolj urejen, strokoven, podprt z izobraževanji in nadzorom. In to se ji zdi prav. Sama pa je že takrat vedela, da brez pomoči ne bo šlo. S socialnimi delavci, psihologi in šolami je tesno sodelovala. Ko je bilo težko, jih je poklicala, ne iz navade, ampak iz potrebe, saj njeni primeri niso bili enostavni. In ravno to sodelovanje ji je pomagalo, da je skupaj s celotno družino vztrajala. Z nekaterimi strokovnjaki pa je v stiku še danes, ob praznikih si še vedno voščijo, kot stari znanci, ki jih povezuje nekaj globljega.

To ni bilo rejništvo, bil je dom 
Socialne delavke so njen dom opisale z besedami, ki jih Marija nikoli ne bo pozabila, da to ni bilo rejništvo, ampak je bil dom. In otroci pri njih niso bili “nameščeni”, so bili sprejeti. Marija pripoveduje, da so skupaj praznovali, se smejali, večkrat seveda tudi kregali. Pri tem pa poudari, da je bila to vedno odločitev celotne družine, ne samo moža in otrok, tudi širše.

Pet otrok, pet težkih začetkov 
V njihovem domu je skozi leta živelo pet rejniških otrok, vsak s svojo zgodbo, pogosto zaznamovano z bolečino. Prihajali so iz okolij, kjer so bile prisotne duševne bolezni, alkohol, revščina in prezgodnje starševstvo. Njihove zgodbe niso bile lahke in tudi njihova pot v novo življenje ni bila, pripoveduje Marija. V njihov dom so prišli, ko so bili stari štiri leta in pol, sedem let, deset let, štirinajst let in pol in komaj dvanajst dni. Prav najmlajši je pustil posebno sled. “Ko smo ga dobili, sem jokala celo popoldne. Nisem mogla razumeti, kako lahko življenje tako majhnega bitja že na začetku tako zaznamuje.”

Zaupanje, ki ni samoumevno 
Rejniški otroci pa v nov dom ne pridejo z zaupanjem, tega si mora vsak rejniški starš zaslužiti. In Marija je to vedela, ni silila in ni zahtevala, skupaj z možem sta gradila počasi, z dejanji, vztrajnostjo in iskrenostjo. Otroci so jo začeli klicati »mami«, pa ne zato, ker bi jim tako rekla, ampak ker so tako začutili. Sprva je bila »gospa«, nato pa je nekega dne spontano postala »mami«. To je bilo zanjo najlepše darilo in trenutek, ki ga ne moreš izsiliti. 

Vključeno širše sorodstvo 
Marijino rejništvo pa, kot že rečeno, ni bilo individualno delo, vanj je bila vključena celotna družina. Tudi njen zdaj že pokojni mož Miha je imel rejniške otroke rad kot svoje. Brez njegove podpore, pravi Marija, ne bi šlo. Tudi širša družina je bila vključena v ves ta proces rejništva in vzgoje, mama, sestre, sorodniki ... Otroci niso dobili le novega doma, temveč širšo mrežo ljudi, ki so jim stali ob strani. Še danes jih pokličejo za rojstne dneve, jim voščijo, jih obdarijo. 

Red in meje
 Marija verjame, da ljubezen v rejništvu ni dovolj, saj otroci potrebujejo tudi red, strukturo in meje. »Včasih sem bila stroga,« prizna, a vedno z razlogom. Pri njej ni bilo dvojnih meril, pravičnost je bila ključna. Če je bilo nekaj za enega, je bilo za vse. A rejništvo po njenih besedah ni romantična zgodba, so tudi dvomi in strahovi, bolečina. “Bili so dnevi, ko smo skupaj jokali, ko so otroci nosili pretežke zgodbe za svoja leta. Včasih sem že na vratih ob prihodu iz šole začutila, da nekaj ni v redu. Niso vedno znali povedati, kaj jih boli, a sem jih čutila.”

Bioloških staršev ni obsojala 
Eden najzahtevnejših delov rejništva je odnos z biološkimi starši in Marija se je tega lotila s spoštovanjem. “Nisem jih obsojala, poskušala sem jih razumeti in rada sem jih imela.” Gradila je zaupanje in ko ga je pridobila, je sodelovanje postalo lažje. Otroci so ohranjali stike, kjer je bilo to mogoče. Ob pomembnih dogodkih, slovesnostih prejema zakramentov, praznovanjih, pa so bili vabljeni vsi.

Povedati resnico, kdo je kdo 
Največji strah vsakega rejnika je, da bi moral otroka oddati. Marija tega sicer ni nikoli doživela v najtežji obliki, saj so otroci pri njih ostali do odraslosti. A strah je bil vedno prisoten. Pri dojenčku je bila ta bolečina še posebej močna. »Če bi ga morali vzeti, bi me pokopalo,« prizna. Eden najtežjih trenutkov pa je bil, ko je morala malemu fantku povedati resnico, da nista njegova biološka starša. Tudi tu je šlo za proces. Pravi, da ni bilo lahko, a je vedela, da mora biti iskrena. 

Podpora, pozornost, iskrenost 
Na vprašanje, kaj otroci najbolj potrebujejo od odraslega, po skoraj štirih desetletjih rejniških izkušenj odgovori preprosto: podporo, pozornost in iskrenost. “Otroci potrebujejo nekoga, ki jih vidi, sliši in razume, nekoga, ki ostane, tudi, ko je težko.” In danes so vsi njeni rejniški otroci zaposleni ter samostojno živijo svoje življenje. To se morda zdi samoumevno, a ni. “Za otroke s takšnimi začetki je to velik uspeh,” poudarja Marija, ki prav zato v sebi nosi mir. 

Vrata so še vedno na široko odprta 
Danes je Marija upokojena, ima 15 vnukov in štiri pravnuke, med katere šteje tudi tiste, ki “niso njene krvi”. Njena hiša sicer ni več tako polna kot nekoč, a ni prazna, je polna spominov. In ko razmišlja o svoji poti, ne govori o ponosu, govori o zadovoljstvu. “Vesela sem, da so uspeli po svojih zmožnostih.” Kako pa je sedaj s stiki? “Vrata mojega doma so vedno odprta. Nekateri pridejo, pokličejo, se oglasijo. Vsak po svoje.” 

Marija na koncu odkrito pove, da rejništvo ni enostavno in da ga veliko ljudi ne razume. “Pogosto mislijo, da gre za denar, a resnica je daleč od tega. Denarja ni, je pa veliko dela, skrbi in odgovornosti.”  Čeprav je bilo težko, bi Marija pot rejništva ponovila. Ker ve, da je spremenila življenja.   

Rok Mihevc