Članek je namenjen temu, da se pogled na dogajanje razgrne z vseh strani. Prodajalca, kupca in uporabnikov knjižnice. Dejstvo je, da se zgodba o knjižnici vleče kot jara kača, lahko rečemo že več kot desetletje. Pa se je že zdelo, da bi se z morebitnim nakupom nekdanje trgovine Jurček za ta namen počasi začelo svitati. A zopet se je stemnilo in zdi se, kot da smo na začetku.
 

Pojdimo po vrsti. Spomnimo se, kako se je kot strela z jasnega v Borovnici začelo šušljati, da se Jurček zapira, zaradi konkurence, ki prihaja v mesto. Bil je sklenjen dogovor, da trgovke obdržijo službo v novi trgovini, vedno bolj pa se je odpiralo tudi vprašanje, kaj zdaj v Jurčku bo. Knjižnica je bila prva asociacija mnogih – tudi župana Bojana Čebele in lastnikov Jožeta ter Slavke Jurček. Prišlo je do prvega srečanja, neuradnega dogovora, približne ponudbe in močne želje, da knjižnica dobi mesto, ki si ga zasluži. »Pri denarju pa se vse ustavi,« je bilo slišati s strani župana Bojana Čebele v polminutnem prispevku v Slovenski kroniki, ki praktično ni ničesar povedal in mnoge samo pustil v nevednosti, kaj bo sedaj s knjižnico. Da bi izvedeli kaj več, je za Naš časopis vsaka stran podala svoj pogled na trenutno situacijo … 
 

Župan Bojan Čebela: Prostor je strateškega pomena za Borovnico

»V osnovi je bil dogovor z Jožetom Jurčkom, potipala sva, če je to možno sploh izpeljati. Nekako sem mu odprl oči, da se bi dalo. Zastavili smo tudi okvirno vrednost, do katere se je občina možna kreditirati, seveda je potem tu še dejstvo, da je treba objekt opremiti. Na občinskem svetu sem svetnike vprašal, če mi dajo mandat, da se pogajam za ceno 295.000 €, dobil sem zeleno luč. Kasneje je prišlo do odstopanj, vsak mesec večjih, in stvar je ušla iz rok. Za približno 150.000 € je šla cena gor. Žal nismo prišli skupaj. Lahko pa povem, da sem »obseden« s tem prostorom, ker je za Borovnico strateškega pomena. Mi smo še vedno zainteresirani, vem, da je tudi prodajalec. Zavedamo se, da bi bil to napredek celotnega kraja in bi se ga dalo kvalitetno urbanizirati. Še vedno živimo v upanju, da bo. Je pa res, da hkrati iščemo tudi alternativno rešitev, če tukaj ne bi uspelo in to v neposredni bližini. Vem tudi, da župnija nima več potrpljenja, a leta 2014 sem dal obljubo, da knjižnico izselimo iz propadajočega objekta, ki je v lasti Župnije Borovnica in to obljubo bom izpolnil. Zato je trenutno knjižnica moja velika prioriteta.« 
 

Lastnika Jože in Slavka Jurček: Nisva »grda račka«

»Prva ocena je bila opravljena na nerealnih in netočnih podatkih, ki so bili stari več kot 10 let, torej »malo na pamet«, cca. 290.000 €. Nato smo vse uredili; energijsko kartico, geometre, vsa dokumentacija je zdaj urejena v nulo. Opravili smo še eno cenitev in vrednost objekta ter zemljišča je bila večja – 411.000 €. 1400 kvadratnih metrov parkirišča + 455 kvadratnih metrov pokritega objekta, odlična lokacija, mislim, da smo nastavili pošteno ceno. Marsikdo je celo v dvomih, »a samo tako malo?«. Vseeno smo želeli pokazati pošteno držo za kraj, da bi težavo s knjižnico občina rešila in smo ceno spustili na 383.000 € (841 € za kvadratni meter, na palec obljuba je bila celo okoli 1000 €). To je tudi številka na zadnjem dopisu na občino. Odgovorov z njene strani ni bilo. Predlagali smo celo, da se kupnina razdeli na dva proračuna. Vse skupaj se zdaj prodaja preko nepremičninske agencije. Prvotna številka 290.000 € je nerealna številka, na katero se zdaj »obešajo«. Samo malo poglejte, da se po skoraj toliko prodajajo hiše v okolici. 383.000 € je zadnja poštena cena! 

Slišati je tudi govorice, da ima Jurček 170.000 € kredita hipoteke. To je laž in zavajanje. Nekaj ga imamo (32.000 €), a to lahko pokrijemo tudi jutri. Da ne ogrožamo aktivnosti podjetja, sva se Jože in Andrej prijavila na Zavod za zaposlovanje. 

Vsem nam je želja, da bi ta knjižnica bila in s tem bi imeli dobrega soseda. Žal mi je za domačine, ker smo jim vzeli to trgovino, v kateri so se dobro počutili, ideja o knjižnici pa je bila kot obliž na rano. Zdaj vse skupaj zgleda kot da smo »požrešen grdi raček«. 

Redkokdo se zaveda, da sva s Slavko 30 let služila ljudem in zadovoljevala njihove potrebe, pa tudi skrbela za socialno varnost devetih družin. Zato bolijo govorice »ljudi«, da smo kot »mrhovinarji«. Ni nama za ta denar, to je poštena cena pred Bogom in cesarjem. Tukaj je tudi stvar duha v človeku. Žalosti nas, da se poleg župana tudi svetniki, ki imajo odgovornost, niso dovolj poglobili s srcem v realno sliko te nepremičnine in pomembnosti tega dobrobita za kraj. 

Sprašujemo se tudi o gospodarnosti občine in ali so bile izčrpane vse možnosti, ne samo iz kredita, ampak iskati možnosti še drugje, pristopiti do npr. evropskih sredstev, ministrstva za kulturo, iskanja donacij, itd. …

Veliko ljudi misli, kako smo navili ceno, resnica pa je, da niti ni bilo pravega dogovarjanja in da so bile prve cene določene od občine. Tega ne vedo niti svetniki. Šli smo čez vse meritve in cenitve, vse je črno na belem. Ko je prišlo do končnih dogovarjanj, je občina rekla, »toliko, več ne«. Pravih pogajanj sploh ni bilo, bila so samo fiksna stališča, vsak je stal na svojem bregu. Če bi se vsi zavedali in poznali pesmico »Jurčku bomo pomagali,« bi bila knjižnica že zdavnaj kupljena. Žal mi je, če ne bi bilo knjižnice v tej stavbi in se stvar ne bi izpeljala. 

Glede na zaupanje in »resno« dogovarjanje v novembru in decembru nam je žal, da že takrat nismo šli na trg nepremičnin. Zdaj čas za to res ni primeren, ampak glede na to, da nismo finančno obremenjeni, se ne bomo pustili »izsiljevati«. Bomo pa počakali na boljše čase.« 
 

Knjižničarki Simona in Tina: V preteklih letih sva od skrbnega bralca dobili v dar čeladi

»O naši knjižnici smo brali, pisali, poslušali in gledali že kopico prispevkov. Tudi možnih lokacij je bilo več, kot je prstov na obeh rokah. V zadnjem letu je bila najbližje rešitvi prostorske stiske našega knjižnega hrama obnova stare pošte in prizidek za njo. Predlog idejnega načrta je že bil narejen, a le nekaj dni po njegovi izdelavi se je pojavila nova rešitev, ki naj bi bila cenejša, lokacija pa idealna. Bivša trgovina Tuš Market Jurček namreč. Lanskega decembra so nas lastniki prijazno povabili na ogled prostorov. Kljub temu, da bi knjižnica potrebovala vsaj nekaj deset kvadratnih metrov več v eni etaži oz. pritličju, taki lokaciji ne moreš reči ne. Seveda obenem upaš, da se bo v prihodnosti teh nekaj metrov lahko še dodalo. 

Knjižnica se res sooča z veliko prostorsko stisko. Tega se zavedamo vsi, rešitve se pojavljajo, vedno znova pa se najde težava, ki postane nepremostljiva in dokončna odločitev o lokaciji in gradnji se odmakne. Jasno je, da stavba, v kateri trenutno deluje knjižnica, ni primerna za tovrstno dejavnost, čeprav ima svoj čar, dušo in tudi spoštljiv pomen za lokalno zgodovino. Veseli smo, da knjižnico bralci pogosto obiskujejo, prihajajo tudi iz drugih občin. Poleg kritik o prostoru slišimo tudi pozitivna mnenja in nasvete: knjižnica mora imeti dušo, v njej mora »škripati« parket, izražati mora domačnost ... Vse to je res, a obenem mora biti stavba tudi varna. Hiša že sama pove, da potrebuje obnovo in resnično imamo srečo, da se do sedaj še ni zgodila nesreča. Poleg premajhnih prostorov za izposojo, prebiranje gradiva, strmih stopnic, razpadajočih oken, ob katerih pozimi polagamo celo krpe, padanja opek in še bi lahko naštevali, je problem tudi postavitev gradiva na policah. Regali so natrpani in razdalja med njimi ne omogoča hkratnega srečanja dveh bralcev, knjige je težko pospravljati po strogem abecednem redu, jih iskati, prebirati in se prebijati med njimi. 

Na leto je za knjižnično gradivo namenjenih več kot 20.000 evrov, največji del prispeva Občina Borovnica, sledita Ministrstvo za kulturo in knjižnica. Že ob ponudbah izberemo le en izvod tistih naslovov, za katere menimo, da bodo brani, iskani. Izjema so le uspešnice in knjige za domače branje, teh po dogovoru z učitelji kupimo več. Obenem spoštujemo normative, specifičnost lokalnega okolja in skrbimo, da je gradivo za vse generacije, različnih zvrsti in zahtevnosti. Napisano dokazuje, da delamo ob množici vsega izdanega gradiva krepko selekcijo naslovov že ob nakupu. Prostorska stiska pa nas sili, da se moramo vedno pogosteje posluževati tudi neljubega dela, odpisovanja gradiva. Res je, da je nekatero gradivo zastarelo, poškodovano, že manj brano in ga je potrebno odpisati. Se pa tudi dogaja, da po nekaj letih določeni naslovi postanejo spet aktualni, celo zelo iskani. Poseben pomen imajo tudi svetovni in slovenski klasiki, knjige »naše mladosti« … Zato moramo pri odpisovanju misliti na več vidikov in pridobivanje prostora na policah »na račun« izločevanja gradiva in manjše pestrosti izbire ima tudi mejo. Problem skušamo deloma reševati s selitvijo manj branih (a še vedno pomembnih) knjig na staro pošto, kjer smo postavili dodatne regale. A žal tam tudi niso primerni prostori za hrambo in trenutno je to le zasilna rešitev. Del odpisanih knjig zlagamo na hodnik knjižnice in jih ponudimo obiskovalcem.

Občina Borovnica zgledno skrbi za knjižnico, to moramo priznati. Zagotavlja dovolj finančnih sredstev in ob težavah prisluhne in skuša pomagati. Je pa res, da največji problem ostaja že desetletja isti in nerešljiv, to je prostor. 

Ko premišljujemo o primernejših prostorih knjižnice in čakamo v vrsti »na boljši jutri«, se pogosto vprašamo, kdaj oz. če bomo sploh prišli na vrh seznama. Občutek imamo, da smo že leta in leta tik pod njim in da ima prav vse prednost pred knjižnico. V preteklih letih sva knjižničarki od skrbnega bralca dobili v dar čeladi in slišali množico komentarjev, idej in nasvetov, kako hitreje do primernejših prostorov. Resnih in tudi malce šaljivih. Nekateri bi stavkali, drugi se udeležili protestnih shodov, tretji zbirali prostovoljna denarna sredstva, četrti množično igrali loto, peti brezplačno gradili … Če bi bilo slednje dovoljeno, bi prav gotovo že nekaj let obiskovali novo in lepo knjižnico.«        
 

Ob vsem slišanem z vseh strani mi prihaja na misel samo eno. Sesti za skupno mizo, ob tem pa naj karantena in socialna distanca ne bosta izgovor, da se ne bi pogovorili. Pravijo celo, da hrana združuje ljudi. Tako bi lahko lastnik prinesel nekaj vloženih jurčkov, kupec pa kozarec medu. In vsak svojo najljubšo knjigo. Katerokoli, samo pravljic ne. 
 

Rok Mihevc