Delal je v dobro gozda in lastnikov

Bližamo se koncu leta, ko se ponavadi ozremo tudi nazaj. Leto 2023 bo kot posebno leto v spominu ostalo Janiju Bolariču, saj je maja zaključil svojo poklicno pot revirnega gozdarja in se priključil največjemu društvu v Sloveniji – upokojencem. Kako je, ko je gozd tvoja pisarna, kakšne so njegove prigode in ali je kdaj v službenem času nabiral gobe, je povedal v pogovoru za Naš časopis.

Kakšni občutki te porajajo pri zaključku dolgoletnega dela kot revirnega gozdarja?

Na ta dogodek sem se že kar nekaj časa pripravljal, vendar se se s tem nisem obremenjeval. Vemo, da enkrat kot mnogim drugim stvarem pride konec, zato sem se kot mladi »mulc« po osnovni šoli po nasvetu očeta odločil za Srednjo gozdarsko šolo v Postojni. Z vrstniki sem bil stalno v pogonu, podili smo se po gozdovih, izdelovali smo tabore … Nikoli mi ni bilo žal, da sem se odločil za ta poklic. In če bi še enkrat izbiral, bi se odločil enako. Lahko rečem, da sem v poklicu neizmerno užival, ker gozd ti da neko svobodo, nahajaš se v zdravem okolju in prostoru, kjer lahko pokažeš svoje znanje in čez daljše obdobje svoje sadove dela ter to preneseš na naslednike.

Uspeh lastnega dela je, da delaš s srcem, veseljem in strokovnostjo v dobro vseh in da to prepoznajo tudi drugi, kar se izraža v končnem rezultatu gozda. Sem ne konfliktna oseba, znam prisluhniti ljudem, zato so lepo tekli odnosi, tako z lastniki kot s sodelavci. Tako sem z veseljem hodil v službo, kar je pogoj za osebno samozavest in rast ter zadovoljstvo vseh. Lahko rečem, da sem se trudil in delal v dobro gozdu in tudi lastnikom gozdov in upam, da so to v meni prepoznali.

Koliko časa si bil v tej službi, kakšna je tvoja izobraževalna in poklicna pot?

V tej službi sem bil natanko od 1. 12. 1982 do 30. 4. 2023, torej 40 let in pet mesecev. Moje prvo delovno mesto je bilo v Litiji, na Gozdnem gospodarstvu Ljubljana (TOK Gozdarstvo Litija), kjer sem bil do zadnjega avgusta 1988. Sledila je služba v TOK Gozdarstvo Škofljica, leta 1994 pa sem se zaposlil na Zavodu za gozdove (ZGS), najprej na KE Škofljica, nato pa na KE Vrhnika.

Hodil sem v Srednjo gozdarsko šolo v Postojni, leta 1992 sem ob delu vpisal višji študij, ki nam ga ZGS tudi financira. Imel sem sicer pomisleke, ker sem imel že otroka, drugi pa je bil na poti, vendar znanja ni nikoli preveč. Glede na to, da sem se našel v tem poklicu, sem ostal celo obdobje v gozdarstvu, le da so se menjala imena služb.

Kaj vse je obsegalo tvoje delo oz. kakšno je delo revirnega gozdarja?

Delo revirnega gozdarja je gotovo večplastno. On je tisti, ki spremlja in skrbi za primerno upravljanje gozdov tako v zasebnem kot državnem sektorju. Delujemo kot javna svetovalna služba. V osebnem stiku sodelujemo z lastnikom gozda, svetujemo pri izbiri drevja za posek, kar je najpogostejše opravilo in s tem povezana izdaja A in C odločb v upravnem postopku, pri redni izbiri drevja za posek kot tudi sanitarnem poseku. Pripravljamo letne plane dela v gozdovih (gozdno gojitvena in varstvena dela in plan vzdrževanja gozdnih cest) izdajanje B odločb za gozdno gojitvena in varstvena dela in drugih odločb (za okrasna novoletna dreveca, krčitve), svetovanje po telefonu, vodenje po gozdnih učnih poteh, izvajanje tečajev za gozdno tehniko (eno do dvodnevni tečaj za motorni žago, ki ga vodijo delavci ZGS ali inštruktorji iz Gozdarske srednje šole) izvajamo delavnice za gojenje in varstvo gozdov razne ekskurzije za lastnike gozdov (najpogostejše ogled licitacije vrednejših sortimentov v Slovenj Gradcu). Potem izvajamo trasiranje gozdnih vlak in izdelujemo elaborate za njihovo izvedbo, izdelujemo gozdno gojitvene načrte, vpisujemo letne evidence gozdno gojitvenih in varstvenih del in realiziramo poseke tako za zasebne kot državne gozdove. Spremljamo stanje gozdov in zdrževanje gozdnih cest ter zagotavljamo sadike gozdnih dreves.

S kakšnimi težavami si se pri svojem delu spopadal?

Težave so v veliki meri povezane z lastniki gozdov, s katerimi imaš največ opravka in z gospodarjenjem z gozdovi. Imel sem srečo, da problematičnih lastnikov skoraj ni bilo, z izjemo dveh, na kar me je že prvi dan, ko sem prišel na Vrhniko, opozoril vodja krajevne enote Janko Vidmar. S prvim je bilo komuniciranje nemogoče, pri drugemu pa toplo-hladno. Pri izbiri drevja za posek je bilo včasih tako, da je hotel lastnik glede na njegov gmotni položaj posekati več, kot je gozd dovoljeval. Tako smo morali skleniti kompromis zlate sredine. Težave so povezane tudi z izdanimi A odločbami pri redni izbiri drevja za posek, kjer piše, kaj vse mora vzpostaviti lastnik gozda po tej odločbi – gozdni red, popravilo gozdnih vlak in cest po spravilu, pravočasni posek dreves po napadenem lubadarju (C odločba). Mejne spore smo na željo lastnikov reševali z informativno mejo po GPS, če pa se niso strinjali, sem predlagal uradno geodetsko izmero.

V katerem obdobju je bilo tvoje delo še posebej naporno oz. obsežno?

Zagotovo je bilo to v času žleda, kar je občutila vsa Slovenija januarja in februarja 2014. Delo je bilo ne samo naporno in obsežno, ampak tudi nevarno zaradi nestabilni panjev in vej na drevesih, tako nas revrnih gozdarjev, ki smo ta drevesa evidentirali, kot tudi lastnikov in izvajalcev del v gozdu. Na srečo ni bilo smrtnih žrtev, evidentirano je bilo cca. 35.000 kubičnih metrov lesne mase. Posledično lesna masa v tako kratkem času ni bila v celoti pospravljena in ker so bili podrti tudi iglavci, se je od leta 2015 do 2019 razširil napad lubadarja, kjer je lokacije z večjim deležem smreke dobesedno spremenil v goličave. V treh letih smo tako zaradi žleda in lubadarja evidentirali 95.000 kubičnih metrov lesne mase, kar predstavlja desetletni možni posek na revirju. Nato je še decembra leta zapihal močan jugozahodnik, ki je na lokaciji Župenca–Kamence podrlo najlepša in najdebelejša drevesa jelke in smreke.

Imaš kakšno zanimivo prigodo, spomin? Verjetno jih je veliko ...

Verjetno jih je več, poudaril bi tri dogodke. Vsi se nanašajo na obdobje delovanja na Krajevni enoti Škofljica. Prvi je bil na Plešah pri Škofljici, ko sem naletel na trop divjih prašičev z mladiči. Bili so v grabnu, jaz pa na robu travnika. Očitno je pihal veter proti njim in so me zavohali, nakar so množično začeli pihati proti meni. Na srečo sem našel primerno drevo, na katerega sem lahko splezal. Po dolgem čakanju so se svinje umaknile, jaz pa odšel.

Drugi dogodek je bil nad Krvavo pečjo, ko sem s fičkotom na gozdni vlaki zapeljal v blatno lužo, iz katere se nisem rešil, do najbližje vasi pa sta bila dva kilometra. Pomagal sem si z ročno dvigalko in s polaganjem vej pod kolesa. Po eni uri sem se končno rešil, dvigalko pa na žalost popolnoma uničil. Tretji dogodek je prav tako povezan s fičkom pod Visokim nad Želimljem, ko sem se prav tako udrl do roba blatnika. Rešil me je gospod s traktorjem, ko me je potegnil iz blata.

Kaj pa srečevanja z živalmi? Kakšno bližnje srečanje z medvedom?

Poleg srečanja s srnjadjo, jelenjadjo, divjimi zajci, gamsi, kačami, lisicami, jazbeci, risi in divjimi mačkami, je nekaj posebnega se srečati z največjo mrcino – medvedom. Prvič sem se z njim srečal na revirju Ig nad Vrbljami, kjer sem bil v družbi lastnika parcele. Medved je bil tako radoveden, da je šel nekaj časa za nama, nato pa je odkorakal svojo pot. Pri tem smo kar malo pospešili korak. Še eno srečanje z medvedom je bilo pod rakiško glavno cesto, ko smo med vožnjo zagledali enega, ko smo se ustavili in šli pogledati, pa se je pod njim pojavil še eden. Najlepši dogodek se je zgodil v Mrzlem dolu nad Pakim, takrat sem bil v avtu, ko je medvedka s tremi mladiči prečkala gozdno cesto.

Največji strah sem doživel v Podstrmecu nasproti drugega vojaškega skladišča, ko sem prevzemal novogradnjo gozdne vlake. Ko sem se spustil po vlaki navzdol, sem na ovinku, na razdalji 60 metrov, zagledal medveda z rdečo ovratnico. Do avta sem imel dober kilometer. Medved me ni opazil, ker sem stal bočno. Ucvrl sem jo direktno po hribu navzdol z bojaznijo, da se srečava, hvala Bogu sva bila oba pametna in sva šla vsak svojo pot. Kasneje sem od lokalnega lovca izvedel, da je bilo temu kosmatincu ime Branko, saj jih spremljajo preko računalnika z metodo telemetrije.

Vrhunec doživetja je bilo gotovo srečanje z volkom v Črnih vrhovih za Padežem, ko sva se gledala z enega roba vrtače na drugi rob. Omenim še bližnje srečanje z divjo svinjo z mladiči na revirju Ig, ko so prečkali gozdno cesto, jaz pa sem bil ob avtu. Z razdalje 30 metrov je svinja pihala proti meni. Našel sem tudi kar veliko rogov, vendar nikoli v paru.

Bi lahko rekel, da so lastniki gozda na našem območju odgovorni lastniki? Bi na kaj opozoril, kakšne so tvoje izkušnje?

Velja pravilo, da če imaš kakršnokoli lastnino, naj bi bil tudi odgovoren zanjo in z njo ravnal kot dobri gospodar, sploh če si jo prevzel od prednikov. To velja tudi za lastnike gozdov. Na fakulteti so nas učili, da je gozd lastnikova banka in da če pride do izrednega dogodka, greš v gozd, posekaš, uporabiš les ali ga prodaš. Moje 13-letno opažanje na revirju glede odgovornosti do lastnine je v večini primerno, vemo pa, da je lahko še vedno boljše, če se zavedamo, s kakšnim obnovljivim virom razpolagamo. Kajti to ni bogastvo za danes, ampak za vse nadaljnje rodove v prihodnosti.

Največji problem vidim v razdrobljenosti gozdne posesti, še večjega pa v solastništvu in nepoznavanju gozdnih mej v primerih, ko je več solastnikov, ki med seboj slabo komunicirajo ali pa niso vešči dela v gozdu. Takim solastnikom sem bil sicer vedno pripravljen pomagati, spodbujal sem jih k aktivnostim v prid gozda in izvedbo del. Problem so tudi starejši lastniki, ki nimajo moških naslednikov za delo v gozdu, a to se lahko uspešno rešuje z lokalnimi ali zunanjimi izvajalci.

Opozoril bi tudi na predele, kjer je možno gospodarjenje z gozdovi, pa so nedostopni, ker niso odprti z gozdnimi vlakami, seveda pa je izgradnja in financiranje vlak po zakonu izključno v domeni lastnika gozda. Občina Borovnica vsako leto sofinancira polovico izgradnje rekonstrukcije in prevoznosti vlak, kar je redkost v slovenskem prostoru. To pomeni, da je tudi občini mar za gozdove. Včasih je lastnikom kljub sofinanciranju težko dati določen večji znesek ob zavedanju, da ta ostane za vedno v gozdnem prostoru in omogoča gospodarjenje, ob morebitni prodaji pa prodajo po višji ceni.

Imamo Borovničani ustrezen odnos do gozda?

Na splošno velja za celo Slovenijo in tukaj Borovničani niso izvzeti, da večina lastnikov realizira tako redno kot sanitarno sečnjo. Večji problem pa je v realizaciji A in C odločb, kjer med drugim piše, kakšno mora sečišče ostati po izvedbi poseka. Vemo, da je gozd živi obnovljivi organizem, za katerega moramo skrbeti od vznika do odraslega gozda. Na začetku so ukrepi pogostejši, z desetletji pa se manjšajo. Tako kot pri majhnih otrocih, za katere je vzgoja in nega pomembna v začetnih letih življenja.

Iz evidence je razvidno, da je realizacija gozdno gojitvenih del cca. 30 odstotkov, kar je malce zaskrbljujoče in od katerega zavisi prihodnost naših gozdov. Lahko pa rečem in kar je pohvalno, da so se gole površine po žledu, lubadarju in vetrolomu zlasti z lastno iniciativo v večini umetno pogozdile s smreko, jelko, bukvami in plodonosnimi drevesnimi vrstami. Te objekti vsako leto vzorno vzdržujejo z obžetvijo in nego, v jesenskem času pa z zaščito sadik, premazi pred objedanjem divjadi ... Kjer pa so ustvarjeni pogoji, da imamo več semenskih dreves, pa poteka obnova po naravni poti, seveda če so ta semenska leta obilna, kar pride na vsakih pet let in če ni sistema v motnjah pomlajevanja. Lastniki sadike prejmejo brezplačno, vsa ostala gozdno gojitvena in varstvena dela pa se s strani države različno sofinancirajo.

Kakšno pa je stanje gozdov na našem koncu?

Stanju se po letu 2014 bistveno izboljšuje. 70 % prizadete površine je bilo umetno obnovljene ali se obnavlja po naravni poti. Lesna zaloga se je zaradi žleda in lubadarja v preteklosti zmanjšala za 9 m³/ha in znaša 273 m³/ha. To je za 30 m³/ha manj od slovenskega povprečja. Trend je v vzponu, od tega imamo 54 % iglavcev in 64 % listavcev. Stanje gozda pred žledom, lubadarjem in vetrolomom je bilo krepko višje, in sicer 70 % v korist iglavcev, kar je bilo glede na rastiščne pogoje mnogo preveč, in sicer največ na račun zasmrečenosti gozdov na preteklosti. Kakovost drevja ocenjujemo za dobro do prav dobro.

Borovnica je obdana z veliko gozda, "Bregovi" pravimo vzpetinam za nami. Kakšen je sestoj pri nas, se v čem posebej razlikuje?

V Borovnici imamo 2968 ha gozdov, kar predstavlja 70-odstotno gozdnatost in smo nad slovenskim povprečjem. Imamo 53 % jelovo-bukovih gozdov (jelka, smreka, bukev, gorski javor, gorski brest, lipa), 11 % predgorskega bukovja (bukev, smreka, gorski javor, črni gaber, graden, mokovec, breza, rdeči bor, mali jesen), 15 % varovalnih gozdov (bukev, črni gaber, gorski javor, mali jesen, graden, cer, smreka, jelka), 4 % smrekovih nasadov, 12 % topoljubnega bukovja (bukev, graden, smreka, jelka, črni gaber, cerk, gorski javor, mokovec, beli gaber, mali jesen) in bukovje na rendzinah, to je vrsta tal, plitka, a bogata s humusom in karbonatom.

Razlike v sestoju gozda se razlikujejo glede na stran neba. Na južni legi, kjer je sonca v izobilju, rastejo toploljubne vrste. Predele v Planini, Bregovih, Peklu in dele pod Zavrhom gradijo graden, črni gaber, mali jesen, mokovec, bukev in rdeči bor. Na strani hladne severne lege, delno vzhodne in zahodne lege so prisotne bukve, smreke, jelke in ostali listavci. Ponašamo se tudi s primerki zavarovane drevesne vrste tisa, na Lazah in okolici naletimo še na posamezna drevesa domačega kostanja, kot tudi nekaj dreves doglazja (ameriške smreke). Ta se nahaja tudi na Lužah za Planino v državnem gozdu. Ponosni smo pa lahko tudi na najdebelejšo smreko v občini, katere lastnik je Gašper Petrič iz Borovnice. Premer je 130 cm.

Pri najdebelejši smreki v občini Borovnica, njen lastnik je Gašper Petrič

Lahko revirni gozdar v službenem času nabira gobe?

Tu ne vidim razloga, zakaj med službenim časom ne bi smel nabirati gob in tudi ni nikjer izrecno predpisano ali prepovedano, da ne sme. Pomembno je, da se držimo zakonskih predpisov in naberemo dnevno kvoto, to pa je največ dva kilograma na osebo. Lahko pa upoštevamo, da smo nabrali gobe v za malico odobrenem času. :)

Poznamo te tudi kot aktivnega človeka, ki rad hodi. Kakšni so tvoji prejšnji podvigi in ali imaš zdaj v času upokojitve načrte še za nove?

Hoja mi je bila položena v zibelko, aktivni so bili že moji starši, ki so radi zahajali v hribe in naravo. Mene je do tega v največji meri pripeljala poklicna pot, kot mulci smo bili zelo aktivni v domačem okolju. Vsako leto konec januarja na Pavlovo nedeljo romamo na Vrhniko, junija ali začetek julija sledi dvodnevno romanje iz Borovnice na Brezje in to že 28. leto. Konec avgusta romamo iz Preserja na Kurešček in zaključimo v prvem tednu oktobra z romanjem iz Muljave na Kurešček. Vmes skočim še vsaj nekajkrat letno na kakšnega dvatisočaka.

Največji podvig se je zgodil leta 2001 in ponovil v letu 2017, ko sem v družbi še treh soromarjev prehodil španski Camino v dolžini 800 km. Prvič do Santiaga de Compostele, naslednjič pa še 90 km naprej do Finistere. Iz leta 2011 je pokojni soromar Stanislav Kvaternik napisal knjigo »Moje romanje«. V zadnjem desetletju smo prehodili še vse tri veje Jakobove poti po Sloveniji, dolžina vseh treh je taka kot španski Camino.

Načrtov je še veliko, vse zavisi od zdravja. Najbolj pogrešam hribe, na katere bi se rad večkrat povzpel. Naslednje leto je v planu romanje iz Cerknice na Sveto goro nad Novo Gorico, nato prehoditi pentljo v občini Brezovica, pa pot okoli Julijskih Alp, imenovana Juliana trail (267 km), pa še Višarsko vejo Jakobove poti, Camino Krk na Hrvaškem, v Camino Primitivo … Še enkrat želimo prehoditi Camino Frances na pobudo Mateja Turšiča, Lojzeta Pezdirja in Janeza Boršnika.

Aktiven sem tudi na kulturnih prireditvah, predvsem v gledališki skupini Šota. Za mano je približno deset iger, najljubša pa mi je bila »Mama je umrla dvakrat«. Kot zanimivost, to igro smo odigrali tudi nekemu pogrebnemu zavodu. V največje veselje sta mi tudi vnukinja in vnuk, s katerima izkoristim ves prosti čas.

Rok Mihevc