Ste vedeli, da so hruške tepke ime dobile v času Marije Terezije? Ne? No, v tistih letih so državne komisije med prebivalstvom brezplačno delile sadike teh dreves, a so prejemnike tovrstne državne pomoči nato tudi hodile preverjat. Če se je ugotovilo, da se sadike niso posadile, je bil tlačan kar na licu mesta kaznovan s tepežem. Zaradi tepeža naj bi se nato hrušk oprijelo ime "tepke". V stari Avstro-Ogrski so na splošno znali zelo skrbno ohranjati pestrost sort sadnega drevja in še bolj razširjati najboljše primerke. Tako so imeli leta 1854 v drevesnici v Gradcu zbranih že 607 sort. Za primerjavo, na vsem Kranjskem jih je v istem času raslo 133, čeprav smo imeli v Ljubljani prvo drevesnico že leta 1826. Kot še eno zanimivost povejmo, da je državna politika tedaj svetovala sajenje bobovca ob javnih poteh, ker naj bi bilo z drevesa vzeto neužitno in zato varno pred krajo.
Takšne in drugačne zanimivosti so imeli priložnost slišati obiskovalci predavanja o starih sortah jablan in hrušk, 2. februarja letos, ko se je pri borovniških sadjarjih mudil Boštjan Godec s Kmetijskega inštituta Slovenije. Strokovno predavanje je sicer teklo tako o teoretskih osnovah sadjarstva (zgodovini, nizko- in visokostebelnih jablanah, razliki med cepljenci in divjaki …) kot o značilnostih, izvoru in razširjenosti posamičnih starih (več kot 50 let), tudi na Slovenskem značilnih sortah jablan in hrušk. Seveda s poudarkom na pomembnosti ohranjanja njihove bogate raznolikosti, še posebno v časih, ko o obstoju sort največkrat odloča trg. Med križanci, ki so širši slovenski javnosti manj znani, je tudi borovniški prvak – paplerka (po besedah predavatelja prav tako pomembna sorta), ki ga je s križanjem bobovca in zlate parmene konec 19. stoletja vzgojil nadučitelj Frančišek Papler. Pri tem je zanimivo dejstvo, da je bobovec domorodec Porenja, zlata parmena pa se je k nam razširila iz Anglije. Med genetsko avtohtonimi slovenskimi sortami po dognanjih stroke dandanes obstajata le še dolenjska in gorenjska voščenka. Prva hitreje dozori, drugo pa je mogoče dlje skladiščiti.
Ob robu predavanja je bilo mogoče kupiti tudi strokovno literaturo o starih sortah, pripomoček vsakega umnega sadjarja, pa tudi nekaj primerkov starih sort, s katerimi so si obiskovalci za silo potešili dopoldansko lakoto.
Damjan Debevec
