Logo MojaObčina.si
JUTRI
18°C
8°C
SOB.
25°C
7°C
Oceni objavo

Dr. Marija Munda: “Pri delu v ambulanti sem uživala vseh 40 let.”

Po 40 letih službovanja v ambulanti Zdravstvenega doma v Borovnici je slekla svojo zdravniško haljo in odložila nalivnik, s katerim je vrsto let pisala recepte, ko so bili ti še analogno papirnati. Priznava, da mit o zdravniški grdi pisavi sicer drži, a v teh letih nihče ni prišel do nje z dilemo, kaj na receptu piše ... Štiri desetletja dela v domačem kraju in poznavanje številnih generacij je več kot dovoljšen razlog, da je dr. Marija Munda za Naš časopis spregovorila o delu zdravnika na periferiji. Z veseljem je sprejela vabilo, saj je, kot pravi, po tolikih letih poslušanja, dozorel čas, da tokrat tudi kaj pove.
Kako se je začela vaša zdravniška pot? Kdaj ste vedeli, da boste nekoč zdravnica? So bile to že vaše otroške sanje ali je ta odločitev dozorela kasneje? Kateri je bil tisti odločilni trenutek?

Doma sem iz Izole, tam sem obiskovala osnovno šolo, gimnazijo sem končala v Kopru. Že takrat sem spoznala zdajšnjega moža, tako da sva par že kar dolgo časa. Študirala sem v Ljubljani. Ja, že od nekdaj sem želela biti zdravnica, o tem sem sanjala in druge opcije sploh ni bilo. Glede na to, da sva z Ernestom hotela zaživeti skupaj in se osamosvojiti, sem imela tudi idejo, da bi šla na višjo medicinsko šolo, a sem se s podporo moža in razredničarke iz gimnazije odločila za fakulteto. Globoko v sebi sem vedela, da želim nekaj več.

Kakšna je bila vaša poklicna pot? Kdaj ste se zaposlili v Borovnici?

Čimprejšnja zaposlitev je bila motiv, da sem redno končala študij, kar se pozna zdaj, ko sem šla mlada v pokoj. V času študija sem živela pri možu v Borovnici, sem pa dajala prošnje za zaposlitev v Zdravstveni dom na Vrhniki. Zadnji dve leti študija sem bila njihova štipendistka in nato sem avtomatsko prišla v Borovnico, kjer sem leta 1983 začela delati samostojno v istih prostorih z dr. Petrovčičem. Moji kolegi so hoteli biti kirurgi, kolegice pediatrinje, jaz pa sem si od nekdaj želela takšno ambulanto, kot sem jo tudi dobila. Na periferiji, kjer je ta družinska medicina res prisotna. Zajemala sem cele generacije.

Vam je bilo težko oditi iz sončne Izole v megleno Borovnico?

Ne, ljubezen dela vraga, pravijo. Se pa zdaj tja vračam. Ko si mlad, imaš druge perspektive, bila sva zaljubljena, imela sva cilj si tukaj ustvariti družino in življenje. Z upokojitvijo pa se vse raje in pogosteje vračam nazaj ob morje.

Kakšne so bile prednosti in slabosti dela v domačem kraju?

Predvsem sem videla prednosti, ker sem res lahko veliko delala. Lahko sem imela tudi malo kirurgijo, na začetku sem tudi šivala rane, izrezovala … To si lahko delal, če si imel interes in voljo.

Vas je kdaj kakšen pacient za zdravniški nasvet vprašal na ulici, v trgovini? So vas ljudje kdaj klicali osebno in prosili za nasvet? So kdaj to priložnost izkoristili?

So poskusili. Tukaj sva si bila z dr. Petrovčičem malo različna. On je to rad počel, jaz pa ne. Že od začetka sem hotela ločiti svoje osebno življenje od strokovnega. Na začetku so prihajali in zvonili na vratih in določenim ljudem sem se gotovo zamerila, ker se nisem odzvala. Veste, če je petkov večer moj, je moj. In ljudje tega niso razumeli, češ, “rekla je ne, ni hotela priti”. Svoj čas sem varovala in tudi kakšne vikende sva se z možem hitro umaknila in sem znala v petek po končani ambulanti “hitro spokati”.

Ste torej znali odklopiti službo po službi?

Ne, to pa ne. V mislih pa ne moreš. Vedno ti ostane nekaj, vedno nekaj vrtiš. Če si dovolj dobro naredil, kaj si naredil, kaj te čaka v ponedeljek, bo šlo tako, kot si predvideval, bo šlo slabše … Najbolj enostavne stvari seveda lahko zaključiš, če pa je nekdo z bolj zakomplicirano diagnostiko in pričakovanim izidom, to pa ti melje po glavi. Me vedno hecajo, če hodim na Planino strašiti medvede. Ja, veliko hodim in dokler nisem imela težav s hrbtenico, sem tudi veliko tekla. V teku se vse zmeniš. Zdaj z možem veliko kolesariva, a na kolesu ne moreš “spucati glave”, ker moraš biti pozoren na sto drugih stvari.

Ste pri svojem delu vedeli, kdaj je polna luna, ne da bi pogledali na koledar? Tu imam v mislih predvsem zdravstvene težave ljudi ...

Večno vprašanje ... Veste, ljudje delujemo po nekih ciklusih. Ali se to veže na polno luno, pa je stvar debate. Seveda se je videlo, da ko je prišel določen krog naokoli, so se pojavljali eni in isti priimki. Če imaš enega, še gre, če pa sta dva ali trije na isti dan, te pa to izpije. Se pozna, da imajo ljudje taka nihanja.

Kaj vse je obsegalo vaše delo?

Od začetka vse, kar si želel delati. Od kurative do preventive, sistematike in zdravljenja šolskih otrok, mala kirurgija. Več je bilo obiskov na domu, hodila sem tudi na mrliške oglede. Ne glede na to, kako težko je to bilo, sem to dejanje jemala kot slovo od svojega pacienta. Ko so začeli ljudje bolj “masovno” umirati v bolnišnicah, kdaj niti vedela nisem, da je pacient umrl in sem morala biti bolj previdna v iskanju informacij. Mrliške oglede zdaj opravljajo urgentni zdravniki, ki imajo po zakonu določena dodatna znanja in so na razpolago 24 ur na dan. Veliko sem tudi dežurala v okviru ZD Vrhnika. Dokler se ni organizirala nujna medicinska pomoč, pa je bila vsa urgentna služba vezana na ambulanto v Borovnici, kar je pomenilo sredi dela zapustiti ambulanto in čakajoče paciente ter oditi na teren.

Kdaj vam je bilo v tem poklicu najtežje in kdaj najlepše?

V svoji službi sem uživala vseh 40 let. Zmeraj pravim, da mora biti grozovito, če hodiš z muko v službo. Veliko je bilo lepih trenutkov. Najtežje pa je bilo, ko je pri pacientu stvar prešla v paliativo. Pri sporočanju slabe novice imaš še vedno na voljo – iskati možnosti zdravljenja, spodbujati, dajati upanje. Paliativa pa je, ko moraš reči, “zdaj je narejeno, kar je, možnosti zdravljenja so izčrpane. Sprejmite in živite, kolikor se le da kvalitetno.” In to je nekaj najtežjega in nekaj najhujšega. Ker ljudje tega ne morejo sprejeti. Seveda, tudi jaz bi verjetno težko. Potem se začne iskanje alternativ in vseh mogočih možnosti. Tukaj se ti ljudje smilijo, ker izgubljajo energijo, čas, ki jim je ostal, in tudi denar.

Ko sva že pri tako težkih temah. Kakšen pa je vaš odnos do evtanazije?

Mislim, da še nismo dovolj zrela družba za to. Družbena zrelost mora biti zelo visoka. Sem na strani tistih, ki opozarjajo, da bi se to lahko zmanipuliralo. Potem pa je tu še ugovor vesti ...

Bi lahko potegnili kakšne vzporednice o zdravju Borovničanov? S kakšnimi težavami se največ spopadamo, kje so naše šibke točke? Bi lahko mogoče rekli, da so kakšne “zdravstvene tegobe” značilne za naše borovniško delovno okolje?

Čez leta se je malo spremenilo. Ko sem začela, je bil velik problem alkoholizem. Je pa tega zdaj bistveno manj, govorim za populacijo, ki sem jo imela, torej srednjo in starejšo. Pri problemih starejše populacije nič takega ne izstopa. Nekaj časa je bilo sicer govora, da Borovnica izstopa v številu rakavih obolenj. Takrat sem iskala v registru, a Borovnica svojega registra ni imela do ustanovitve svoje občine. In tako se to ni dalo primerjati. A kolikor sem lahko le zbrala, kaj strašno ven ni izstopalo, kljub nečisti industriji.

Se mogoče spomnite kakšne hujše nesreče?

Nesreče so se dogajale, tudi smrtne. Nobena ni prijazna in vsaka se te dotakne.

S kakšnimi težavami ste se srečevali?

Od začetka smo bili zdravniki suvereni in lahko si delal, kolikor si hotel, kolikor si imel interesa. Nič kaj dosti te ni omejevalo. Mnogi mislijo, da je 40 let istega dela enolično, ampak moje ni bilo. V ambulanti se vedno nekaj dogaja. S prof. Uršo Debevec in ostalo ekipo smo več let delali na preventivnem programu CINDI, ogromno energije je bilo vložene in mnogo je lepih spominov na te teste hoje. Z dr. Žagarjevo sva začeli s protrombotsko ambulanto na Vrhniki. Vedno je bilo nekaj novega. Potem se je začelo delo z računalnikom, ki je odneslo veliko časa, namenjenega pacientom. Tak način dela mi ni bil prijazen.

Potem ste dobro sodelovali z dr. Žagarjevo?

Dobro sva se razumeli, sva si pa znali tudi ločiti. Ona je imela svojo populacijo, svoje delo in svoj način. Ona je pristopala na svoj način, jaz na svojega. Če je imela kdaj katera kakšne strokovne probleme, sva si pomagali. Vzajemno sva se nadomeščali in pri tem ni bilo nikakršnih problemov.

Sta torej dva zdravnika dovolj v Borovnici za tolikšno populacijo?

Dva sta dovolj, morata pa biti dva, nikakor eden ali eden in pol. Dva imata zagotovo dovolj dela.

Kaj pa sodelovanje z medicinsko sestro?

Delo v ambulanti je zmeraj bilo in bo timsko delo. Brez dobre sestre, tu mislim na njeno strokovnost in njeno človečnost, je učinek dela slabši. Sestra je prvi kontakt, prvi vtis, ki ga dobiš ob obisku ambulante. In tukaj bi se posebej zahvalila sestri Mateji, ker je bila vse to.

Je kdaj kdo prišel s papirnatim receptom nazaj, pa vas zaradi nečitljive pisave vprašal o vsebini napisanega?

Od začetka sem se zelo trudila in sem imela dolgo lepo pisavo. Je pa res, da si jo potem pokvariš, ker toliko hitiš. Se pa ne spomnim, da bi kdo iz lekarne prišel in prinesel recept nazaj, češ da ga ne zna prebrati. So se pa vsi čudili, ker sem ves čas pisala samo z nalivnim peresom. Nalivnik je bilo tudi eno od prijaznih daril hvaležnega pacienta.

Dobra iztočnica, ste dobivali tudi kakšna darila v zahvalo za opravljeno delo?

NIč kaj tako vrednega, da bi morala prijaviti. Seveda, kakšna jajčka,  kavica, sladkarije. Take malenkosti zagotovo, kaj več pa ne. Poskus kakršnega koli denarnega darila sem vedno ostro in nekompromisno zavrnila. Glede tega imam čisto vest!

Boste pogrešali ambulanto?

Ne. Ko se enkrat odločim, se odločim. Seveda sem tehtala, dve leti sem napovedovala, da bom počasi šla in se poslavljala, zdaj pa sem se dokončno poslovila. Šla bi lahko že prej, a zaradi kovidne situacije sem odhod odložila.

Če bi nekdo napisal biografijo o vašem življenju, kakšen bi bil naslov?

“Poslušanje”. Jaz sem 40 let več ali manj poslušala. Moje delo je temeljilo na poslušanju.

Pa ste se naposlušala?

Včasih ja, včasih je bilo naporno, imela sem občutek, da sem kot vrč, v katerega zlivajo iz vseh koncev. Potem, ko se je to prelilo, je to najprej občutil mož in družina. Imela sem vso njihovo podporo, da sem tudi to prebrodila.

In kaj vas čaka v pokoju?

O tem ne razmišljam na dolgi rok, bolj sproti. Bom pa veliko brala, ker zelo rada berem. Prej sem bolj strokovno, zdaj leposlovje. Ne znam zaspati brez knjige. Imava pa z možem že 20 let tudi avtodom, tako da sva že kar nekaj prepotovala. Zdaj bodo prišle na vrsto destinacije, za katere je treba imeti več časa. Veliko mojega časa pa bo deležen tudi vnuk Fran.

Imate še kakšno sporočilo vsem svojim nekdanjim pacientom?

Milijon sporočil.

Začniva s prvim.

Ne vem, kako bi strnila. Poskusite uživati svoje življenje, izkoristite vsah dan. Hvala vam za vaše zaupanje v vseh teh štiridestih letih in želim vam vse dobro.

Pogovarjal sem se Rok Mihevc.

Oglejte si tudi