Za začetek, kdo je Aljoša Rehar in kakšna je njegova dosedanja poklicna pot?

Po rodu sem Vipavec, prvih 20 let sem preživel v tem primorskem kraju. Poklicno gledano sem novinar in zdaj urednik. Novinarski začetki segajo v srednjo šolo, na kateri sem bil urednik glasila Iskre na Škofijski klasični gimnaziji Vipava, istočasno pa tudi urednik glasila Planinskega društva Vipava. Bolj zares se je začelo s študijem sociologije kulture na Filozofski fakulteti in novinarstva na Fakulteti za družbene vede. V okviru prakse sem novinarsko delo že takoj začel na STA, od leta 2000 naprej. Istočasno sem začel tudi na Ognjišču, sprva na njihovi mladinski reviji Sončna pesem, kasneje sem začel sodelovati s samo revijo Ognjišče. Na STA sem začel v gospodarskem uredništvu, sprva kot novinar za področje tehnologije in kmetijstva, to dvoje zato, ker mi je bilo to blizu, saj sem doma s kmetije, obenem pa sem od nekdaj imel afiniteto do tehnoloških zadev. Potem je to preraslo v urednikovanje, nato pa je sledila ustanovitev razvojne skupine, ki sem jo vodil do lani, ko sem bil imenovan za odgovornega urednika STA.

Torej ste v zadnjih letih bolj skrbeli za tehnični del?

V zadnjih sedmih letih sem vodil tako imenovano skupino za digitalno strategijo. V osnovi v tej skupino skrbimo za tri segmente delovanja STA. Eno so naše spletne platforme in družbena omrežja, drugo so vsebine s področja znanosti. Tretji sklop, ki je ključen, pa je razvoj. Ta v našem primeru pomeni, da slediš in zaznavaš tehnološki razvoj in pri tem skušaš oceniti, katera rešitev bi lahko pomagala pri našem delu ali bi se iz nje dalo razviti nov produkt, to pa nato stestirati in pripeljati do implementacije.

Zdaj pa po toliko letih spet na bolj vsebinsko področje dela?

Prvo polovico dela na STA sem se res ukvarjal primarno z novinarskim delom, zadnjih nekaj let pa tudi bolj razvojnim vidikom novinarstva. Je pa taka narava dela, da se tudi v razvojni skupini veliko ukvarjaš z vsebino. Tukaj smo bili ves čas tesno vpleteni v delo drugih redakcij.

Če prej mnogi niso vedeli za STA, so v zadnjem letu zanjo gotovo slišali. Kakšen pomen ima ta agencija npr. za navadnega državljana?

STA je torej Slovenska tiskovna agencija. V osnovi smo podjetje, ki je v 100% državni lasti in je edini tak tip podjetja v državi. Tiskovne agencije poznajo vse države, vsaka ima vsaj eno, nekatere tudi več. Osnovni model delovanja je ta, da podobno kot vsi ostali mediji pokrivamo dogajanje na terenu z dopisniki, novinarji, preko telefona, sporočil za javnost, udeležbo na dogodkih. Prve razlike v primerjavi z drugimi mediji so pri obdelavi. Tu ostajamo na ravni poročanja, torej gola informacija kdo, kdaj, kje, kako, pri tem pa se vzdržiš vsakršnega komentiranja. Vse informacije morajo biti iz preverjenega vira, nimamo komentatorskih žanrov, smo poročevalsko usmerjeni. Vsa ta naša produkcija, ki zajema tudi tonske posnetke, fotografije, videoposnetke, prenose v živo, gre potem do uporabnikov. Primarni in največji uporabniki vsebin so mediji, torej televizija, radio, časopis, portal, ki naše vsebine uporabijo po lastni presoji. Vzporedno s tem imamo drugi segment uporabnikov, to je širša javnost, ki jo dosegamo posredno preko teh medijev, neposredno pa tudi preko svojih kanalov. Poseben segment, ki jih drugi mediji v Sloveniji razen nekaj izjem nimajo, so tuje govoreče javnosti. Ustvarjamo torej tudi novice v zvezi s Slovenijo v angleškem jeziku, uporabniki tukaj so predvsem tuja veleposlaništva, podjetja v tuji lasti, tuje agencije. Po tej plati smo eden glavnih virov informacij o Sloveniji za tujino.

Kaj imajo državljani neposredno od STA? Eno je to, da lahko preko naših portalov dnevno pridejo do povzetkov novic o vsem ključnem dogajanju doma in po svetu. Potem imamo serijo tematskih portalov, kjer so vsebine popolnoma odprte za splošno javnost. Pomagamo tudi bogatiti ponudbo ostalim medijem, tudi na račun bogate mreže dopisnikov v Sloveniji, nekaj jih imamo tudi v tujini. Eden bolj specifičnih produktov in s tem tudi funkcija agencije je napovednik dogodkov, pri katerem dnevno ustvarjamo pregled vseh dogodkov, ki se bodo zgodili tako nacionalno in lokalno kot v tujini. To posredujemo medijem in tako pomagamo, da dogajanje iz družbe pride dodatno do medijev v neki standardizirani obliki, na podlagi tega imajo bolj celovit pregled nad vsemi napovedanimi dogodki.

Kakšno vizijo imate na STA kot odgovorni urednik? Ali se ta sploh lahko kaj razlikuje od prejšnjih urednikov?

Gotovo vsak urednik prinese svoj pečat in svoje ideje. Osnovna usmeritev pa je jasna, že z zakonom o STA. Znotraj tega imamo jasno krovno usmeritev in tako lahko delaš predvsem na izboljšavah. Moja vizija je, da še naprej zagotavljamo verodostojen, objektiven in celovit servis pokrivanja dogajanja po Sloveniji in svetu. Osnovna predpogoja tega sta dober kolektiv, kar pomeni, da moraš vlagati v njihovo izobraževanje, znanje in motivacijo, po drugi strani pa tudi tehnološki in vsebinski razvoj.

Če kdaj, se je v času epidemije pokazalo, kako pomembno vlogo imajo mediji in kako krojijo javno mnenje.  Kako pomembni so pri tem uredniki?

Mikro situacija je zelo različna od države do države in od medija do medija, je pa seveda nekaj splošnih trendov. Eden od teh je poplava virov informacij in kanalov, preko katerih se te informacije širijo. Drug tak trend, ki predstavlja izziv, je vedno večje število dezinformacij. Ne gre za nov pojav, temveč predvsem za to, da se danes lažje, hitreje širijo. Tretji izziv pa so recimo tudi vzporedni poskusi diskreditacije tradicionalnih, klasičnih medijev. Viri in motivi tega so lahko zelo različni, njihov osnovni cilj pa je, da se zmanjša vpliv oziroma zaupanje javnosti v medije, ker se potem lahko vzporedno po drugih kanalih bistveno lažje uspešno širi manipulacije in dezinformacije do ciljnih skupin.

Če govorimo o poplavi informacij in kanalov, je to po svoje dejavnik, ki zmanjšuje relativno moč klasičnih medijev. Vendar pa se tu povratno ustvarja priložnost za medije, posebej z uredniškega vidika, da pomagaš javnosti oz. uporabniku obvladati to ogromno količino. Mediji, ki to profesionalno spremljamo, imamo ustrezna znanja za izbor relevantnih informacij in njihovo oblikovanje v razumljivo obliko, lažje in hitreje jih znamo tudi preveriti. Seveda bo vsak uporabnik, ki ima specifične interese in zanimanja, skozi to dobil le delček informacij, a na veliko področjih je to za osnovno informiranost dovolj. Pri tistih področjih, kjer je uporabnikova potreba bistveno bolj globoka, bo šel po podrobnejše informacije tudi s pomočjo dodatnih domačih in tujih virov, tudi nemedijskih. Generalno gledano bo torej uredniška vloga medijev v času poplave informacij in dezinformacij pridobivala na pomenu, vsak medij pa ima znotraj tega seveda potem svojo specifično vlogo. Vsekakor pa pridemo tukaj tudi do vprašanja medijske pismenosti, da potem tudi uporabnik, ki ga nekaj zanima, lahko dodatno preveri informacije ali poišče še podrobnejše.

Pri dezinformacijah se profesionalni mediji že po naših osnovnih poklicnih standardih skušamo držati nekaj pravil, pri čemer je vseeno ali si lokalni, komercialni ali nacionalni medij. Če hočeš biti profesionalen, se boš držal osnovnih pravil in skušal informacije podajati na verodostojen, celovit, korekten in objektiven način.

Vsak medij se tako ali drugače sooča tudi z diskreditacijami in vprašanjem zaupanja. Nekateri bolj, drugi manj. Ni čarobne rešitve, sprijazniti se je treba, da gre za konstantno vlaganje naporov v gojenje zaupanja. Ne gre tako, da boš enkrat vzpostavil zaupanje in bo to odtlej samoumevno, ampak se moraš konstantno truditi za to. Posebej v zadnjih letih se je zaupanje ljudi zaradi raznoraznih dejavnikov do različnih akterjev v družbi, ne samo medijev, zmanjšalo. Vsi, ne samo mediji, se moramo torej potruditi, da bodo ljudje znova bolj zaupali v ključne institucije oziroma stebre naše družbe.

Pa ljudje upravičeno vse bolj ne zaupajo medijem?

Gotovo je del krivde tudi na nas medijih. Delno že zaradi tega, ker smo temu področju dali premalo pozornosti, premalo se je vlagalo v medijsko pismenost, premalo se je zavedalo negativnega učinka zlonamernih diskreditacij tradicionalnih medijev in pojava večjega števila kvazi medijev. Ko imaš veliko takih kvazi medijev, že njihov obstoj oziroma način dela zmanjšuje verodostojnost celotni medijski krajini. Ob tem so seveda tudi primeri, ko resen profesionalni medij hote ali nehote naredi nekaj, zaradi česar se zmanjša stopnja zaupanja vanj. Bistveno pri tem je, da napako priznaš in popraviš.

Znotraj tega velja omeniti tudi poseben problem, ki se ga vsi vedno bolj zavedamo: to so “informacijski balončki”, v katere te kot uporabnika poskušajo ujeti. Če te uspejo ujeti, te lažje manipulirajo oz. usmerjajo v tisto smer, v katero želijo. Tu ne gre samo za politične, ampak tudi druge vire moči, ki jim je to v interesu. To je velik izziv, ki ga bomo morali kot družba premagati. Zagotovo se tu najbolj splača vlagati v medijsko opismenjevanje, da znajo denimo ljudje prepoznati, kdaj so se morda znašli v takem balončku. En tak osnovni pripomoček pri prepoznavanju tega je ta, da preveriš, ali v medijskem oziroma informacijskem okolju, ki mu običajno slediš, obstajajo nedotakljive osebe oz. teme, do katerih ni niti najmanjše stopnje kritike oz. se vedno o njih govori samo dobro, čeprav se ponekod drugod pojavljajo tudi kritični pogledi. Drugi pripomoček za prepoznavanje problematičnih informacijskih virov pa je recimo  ta, da preveriš, če se ti viri nadpovprečno veliko ukvarjajo z diskreditiranjem drugih virov, obenem pa svojih lastnih napak nikoli ne priznajo ali jih poskušajo za vsako ceno zminimalizirati. Če ugotovite ali eno ali drugo, se velja o dogajanju informirati tudi v kakšnem dodatnem informacijskem okolju.

Ali prebirate Naš časopis?

Ja, redno.

Kot občan ali imate kaj poklicne deformacije?

Običajno kot občan, na začetku sem ga pa velikokrat pogledal tudi bolj cehovsko. Ampak slednje vedno manj, ker moraš na neki točki preprosto odklopiti tak pristop, ker sicer postane tega preveč. Uredniki dnevno pregledamo ogromno izdaj medijev in ko prideš domov in dobiš Naš časopis, si preprosto vesel, da dobiš tudi kakšne lokalne novice, ki jih lahko prebereš predvsem kot občan.

Naš časopis izhaja že kar vrsto let, pred kratkim je izšla jubilejna 500. številka. Kako kot novinar in kot vodja take nacionalne medijske hiše gledate na lokalne medije? Kakšen pomen imajo?

Lokalni mediji so tudi z vidika tiskovne agencije pomemben del zgodbe. Glede na to, da imamo na STA funkcijo celovitega pokrivanja in široko dopisniško mrežo, je tudi pomen lokalnih medijev za nas pomemben. Če sem zelo nazoren, naši dopisniki si pri delu pomagajo tudi z informacijami iz lokalnih medijev. Dopisnik, ki pokriva neko širšo regijo, namreč ne more imeti tako podrobnega pregleda nad dogajanjem, kot ga ima lokalni medij, ki pokriva občino ali nekaj njih. Že z mrežo sodelavcev lahko lokalni medij pokrije več oz. zasledi več relavantnih dogodkov za lokalno skupnost, to je zagotovo potem pripomoček dopisnikov, ki pokrivajo neko regijo. Drug vidik, zakaj so pomembni lokalni mediji za nas, je tudi neko sodelovanje z njimi, vsaj tam, kjer smo z našo dopisniško mrežo “bolj na tanko”.

Katere teme v Našem časopisu pa vam in kaj najraje prebirate?

Seveda borovniške strani, čeprav pogledam tudi skupne, praktično rad preberem vse, kar na ta način vidiš, kaj se dogaja. Morda imam malo več zanimanja za teme, ki se tičejo razvoja kraja, se pravi infrastrukturne projekte, ki neposredno vplivajo na vsakdanje življenje.

V Borovnico ste se preselili pred 15 leti, ste Primorec, doma iz Vipave. Pogrešate burjo?

Ja, zagotovo. Klima je nekaj, na kar v tem kontekstu največkrat pomislim in kar bi morda najbolj z veseljem vsaj občasno preselil tudi v borovniški konec, zlasti pozimi.

Kaj sicer še pogrešate iz primorskega življenja?

Zagotovo iz svojega domačega okolja sorodnike, prijatelje, znance, to je nekaj, kar je neizogibno ob preselitvi. Poleg že omenjenega vremena pa drugega niti ne. Ko smo se preselili sem, smo se preselili z namenom, da si tukaj ustvarimo dom. Tu imamo zagotovljene vse tiste osnove, ki jih potrebujemo za vsakdanje življenje, tako da s tega vidika v Borovnici ne pogrešamo nič.

Kaj vas je pripeljalo v Borovnico?

Klasična zgodba. Ko sva bila z ženo na tem, da se najina družina razširi, sva se odločila, da bova skušala ustvariti družinski dom izven mesta. Tako sva potem okoli Ljubljane, glede na to, da sva oba v službi v Ljubljani, iskala neko opcijo, pri tem pa nama je bilo pomembno to, da gre za kraj, ki je podobne velikosti, kot je najin domači kraj Vipava, in da torej ima vso osnovno infrastrukturo, torej šolo, vrtec, zdravstveni dom, trgovino, pošto, župnijo ipd. Takih krajev okoli Ljubljane je sicer kar nekaj, pri Borovnici pa je vsekakor pomagalo to, da je vendar vsaj nekoliko v primorsko smer, močan faktor pa je bil tudi javni prevoz, ker sva oba želela dobre povezave z mestom. Borovnica tukaj zagotovo izstopa.

Kako ste se privadili na kraj?

V luči te osnovne odločitve, da gremo sem živeti s ciljem, da si ustvarimo dom in da to ni prehodna faza, je bilo vključevanje dokaj enostavno. Bila sva vesela in še vedno sva, da so nas sosedje zelo lepo sprejeli, tudi z vsemi drugimi, s katerimi smo imeli stik, smo imeli pozitivne izkušnje, tako, da je bila vključitev v to okolje brez težav. Je pa res, da se tu pa tam zavedaš, da si priseljenec. Že v navadnem pogovoru z Borovničanom se hitro zaveš, da tri četrtine ljudi ali zgodb, ki jih omeni, ne poznaš. Počasi to poznavanje sicer širiš, nikoli pa ne boš na ravni domačina. Druga razlika je seveda narečje. Pri nas doma tudi v Borovnici govorimo vipavsko, a v trenutku, ko stopiš na ulico, preklopiš govorico, a to je že podzavestno. To sicer ni problem, je pa zabaven vidik priseljenca.

Kaj bi izpostavili kot pozitivno v Borovnici oz. njene prednosti?

Prednost Borovnice je zagotovo javni prevoz. Seveda so vedno možne izboljšave, a če gledaš povezave drugih krajev, je to res velika prednost. Velik plus je narava. Borovniška dolina je nadpovprečno lepa. Tudi s svojimi različnimi segmenti, ki jih ima, od barja, doline do Menišije in okoliških hribov. Res je lepa. Tretja stvar pa je umirjenost kraja. Ta ni tako nepomembna, ker to pomeni sočasno tudi varnost. Umirjenost morda marsikomu ne pomeni veliko ali je komu celo minus, a pod črto ni slaba. To, ko se dnevno vračaš iz bolj kaotične, hrupne, nagnečene prestolnice nazaj v bolj umirjeno domače okolje, lahko deluje pozitivno.

Kaj nam pa mogoče ni najbolj v ponos oz. kje vidite priložnosti za izboljšave?

Nekaj, kar pogrešam, to je tudi specifika tega, da prihajam iz primorskega kraja, je to, da ni centra. Vipava ima zelo nazoren in jasen center, trg. Tukaj to manjka, čeprav je to res subjektiven pogled. Ena od prednosti takega izrazitega centra je to, da je srečevanje ljudi olajšano. Tudi daje nek drugačen nivo življenja kraju. Če imaš okrog centra akumulirane upravne, gostinske, družbene dejavnosti, to prinese višjo vrednost, kjer se različni sloji lokalne skupnosti srečujejo in tam je avtomatsko več življenja. Omeniti velja tudi hrup, ki je bolečina verjetno vseh Borovničanov, ki živijo ob železnici. Delno se navadiš na to, a čim želiš biti v kraju, ki ima osnovno infrastrukturo, to pomeni tudi določen nivo hrupa in se s tem moraš do določene mere sprijazniti. O vremenu pozimi pa raje ne bi … ????

Gre razvoj Borovnice v pravo smer? Oz. ali moramo nujno slediti čim večjemu razvoju, da bomo še večji in boljši ali bi se lahko zadovoljili, da kot kraj nikoli ne bomo mesto in bi morali delati na kakovosti življenja pri nas?

V osnovi je tako, da je vsak kraj pogojen s svojimi danostmi, ki jih ima, tudi Borovnica. V njenem primeru je ključnega pomena bližina Ljubljane in Vrhnike, se pravi dveh močnih centrov. To vpliva na usmeritev oz. položaj Borovnice in znotraj tega je potrebno iskati svojo pot. Ljudje vendarle očitno tukaj radi živijo, raje kot v mestu, razlogov je seveda več, a tukaj ostajajo oziroma se sem celo priseljujejo. V tem kontekstu bi bilo verjetno smiselno iskati usmeritev, da tem ljudem zagotoviš in omogočiš bolj kakovostno življenje in najboljše pogoje. To posledično pomeni, da verjetno ne bomo primarno ciljali na veliko industrijo, pač pa na to, da imamo dobre prometne povezave, da olajšaš dnevne migracije z ustrezno infrastrukturo, tudi tistim, ki nimajo lastnega prevoza. Nadalje to pomeni, da imajo zaposleni in šolarji, ko pridejo nazaj iz okoliških krajev, ter starejši možnost preživljati čas na kakovosten način, od športno rekreacijskih zmogljivosti do kulturnega življenja. V tej luči bi bil dobrodošel mladinski center oz. nek prostor, kjer bi se mladi zadrževali oz. našli, prav tako bi bil za kraj velika pridobitev dom za starejše.

Premalo izkoriščen je turizem. Ta del bi bilo potrebno še bolj izpostaviti, Borovnica ima tu veliko potenciala. Zagotovo ne v smislu množičnega turizma, ampak se razviti na tak način, da ko pride nekdo sem, ima pol dneva ali cel dan kaj kakovostnega za početi. Bližina Ljubljane je tu prednost, ker lahko veliko dnevnih izletnikov pritegneš, sploh za vikend, ker ima Borovnica veliko za ponuditi. Kolesarsko gledano je res odlična lokacija, od tega da kolesariš po Barju, do tega, da se vzpenjaš po 18% klancu. Poleg tega so tu odlične možnosti za sprehajalne poti, posebej v navezavi z dediščino, povezano z železnicami, dobrodošel bi bil tudi večji izkoristek borovnic v okviru kulinarične ponudbe. Tu je velika priložnost, s katero imaš koristi tudi za lokalno prebivalstvo. Posebno poglavje so hribi – glede na to, koliko jih je okoli Borovnice, je njihova obiskanost res skromna. Sploh če primerjamo z Vrhniko in pogledamo, kako zelo obiskana je njihova Planina in da tam srečamo več Borovničanov kot na domačih hribih. Pri tem se seveda zavedam problema strahu pred medvedi, sploh kot priseljenec, ki jih ni vajen.

Vem, da Borovnico in okoliške hribe kar dobro poznate. Kateri vzpon je vaš najljubši?

Največkrat grem na Trebelnik, ki mi je najbližje in ima lep razgled. Sledi Pekel, potem Planina. Strah pred medvedi v ozadju obstaja, a me zaenkrat še ne ustavlja.

Ste planinski vodnik za letne in zimske ture, ukvarjate se tudi s planinsko orientacijo. Od kdaj ta ljubezen?

Živeli smo pod Nanosom, tako da sem imel hribovsko okolje že v otroštvu. Ta čut se je razvil tudi preko vipavskega planinskega društva, ki ima vsako leto planinske tabore, potem sem postal tudi sam vodnik in na neki točki vodnik planinske orientacije.

Torej vam lastnosti dobrega voditelja zdaj pridejo prav pri vodenju tako odgovorne funkcije …

Ja, zagotovo. Psihologija vodenja skupine ter vztrajnost in vzdržljivost, ki sta potrebni pri osvajanju višjih vrhov, tukaj pride tudi prav. Ena taka planinska lastnost je sodelovanje oz. zavedanje, da nisi sam, ampak del skupnosti in da moraš kot skupina nekam priti, doseči.

Pogovarjal sem se Rok Mihevc.