Pa smo prejeli izračune za nov davek od premoženja, s katerim naj bi država »krpala tajkunske luknje« in nesmiselnost dvajsetletnega razsipavanja nekdaj družbenega premoženja.

Že sami izračuni v veliko primerih kažejo na napačno vrednotenje in občutek je, da je bil popis nepremičnin pred leti le trošenje denarja, saj bi človek pričakoval, da so evidence urejene. Tudi sama uvedba je specifična, saj so davki od premoženja v ostalih evropskih državah, na katere se tako radi sklicujemo, v pristojnosti občin. Le v Sloveniji bo davek državen in samo nekaj tega denarja bodo vrnili občinam.

Zanimivo je tudi, da se obdavči tudi javno, skupno premoženje (šole, vrtci, kulturni in zdravstveni domovi). Vse za dobrobit nastalih finančnih lukenj. Ob tem se človek vpraša, kaj je s premoženjem vseh tistih, ki so leta polnili lastne žepe in imajo premoženje v tujih bankah ter so nedotakljivi. Baje je, po izjavah ministra, zaradi kompleksnega in pravno težkega vprašanja, za katerega država ni sposobna sprejeti ustrezne zakonodaje, da se ga zarubi, na to vprašanje težko odgovoriti.

Zavedanje, da bo država iskala vedno nove in nove metode krpanja lukenj, vodi v razmišljanje, kakšen bo naslednji korak, saj sam davek od premoženja še zdaleč ne bo zadosten. Iskanje notranjih rezerv očitno pač ni v domeni političnih veljakov, saj bi to pomenilo bistveno zmanjšanje javnega sektorja, ki je podlaga za plače v glavnem mestu. Zato še toliko bolj skrbi dejstvo, da bo krizo večinsko plačala periferija, pa čeprav ni bila udeležena pri največji kraji v zgodovini slovenstva. To pomeni, da bodo na račun mestne gospode, ki kreira svojo politiko v Ljubljani, periferni kraji še bolj revni.

Izrabljene fraze o gospodarski rasti so politično modrovanje, ki nima podlage v nobenih zakonih, prav nasprotno, vsaka želja po revitalizaciji gospodarstva zabrede v nenormalne birokratske postopke, ki jih ustvarjajo pisci zakonov, ki sami niso odvisni od mesečne plače v realnem sektorju. Zato ob takšni zakonodaji ni možno pričakovati gospodarske rasti, prav nasprotno, tudi še živeči gospodarski subjekti težko preživijo dodatne obremenitve.

Tudi pisanje zakonov po meri vladajočih vodi v pravni kolaps, saj je zakonodaja iz dneva v dan bolj neživljenjska in se kriza, namesto da bi se ustvarjalo pogoje za razvoj gospodarstva, z vsakim novim zakonom še poglablja. Ali vsi doktorji in magistri, ki v Ljubljani pišejo zakone, res ne premorejo preproste ljudske logike, da bi zakone bazirali na »visokih« doktrinah? Tudi na poslance ne moremo računati, ti tako ali tako zakonov ne berejo in o njih glasujejo le po koalicijski domeni. V preteklosti so znali pisati zakone, ki so omogočali krajo družbenega premoženja, za navadne smrtnike pa pišejo neživljenjske zakone, ki se jih moramo potem držati in ki ne omogočajo razvoja, še manj pa razvoja podeželja, ki ga znajo mestni gospodje z zakoni odlično ščititi. Pri davkih pa smo tako ali tako enaki vsi, tisti v mestih kot mi na podeželju.

Človek bi pričakoval, da se bodo stvari v krizi sprostile, ne pa vsakodnevno zaostrovale do mere, ko je funkcioniranje le še na robu vzdržnosti.

S spoštovanjem,

župan Občine Bohinj

Franc Kramar, univ. dipl. ing. les.