Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Zgornja Gorenjska je v sodelovanju z Občino Bohinj v petek ob v Domu Joža Ažmana v Bohinjski Bistrici pripravilo osrednjo slovesnost ob 30. obletnici preprečitve razorožitve teritorialne obrambe. Zbrane je najprej natovoril župan Bohinja Jože Sodja, ki je poudaril, da se po tridesetih letih preprečitve poskusa razorožitve tedanje Teritorialne obrambe lahko jasno zavedamo, da je šlo za dogodke, ki so ključno vplivali na to, da imamo danes svojo državo in svojo vojsko. »Slovesnost, kakršna je današnja, je namenjena spominu na ljudi, ki so takrat zmogli pogum in voljo, da so se uprli ukazom in navodilom ter pripravili Slovenijo na obrambo. Tveganje je bilo veliko, a brez tega danes ne bi bili v svoji domovini. Verjamem, da niste mislili na to, kaj bo jutri, ali celo čez trideset let. Sledili ste svoji viziji in ter svojemu pogumu in namenu,« je zbrane nagovoril župan Sodja.
Slavnostni govornik, predsednik Zveze veteranov za Slovenijo general Ladislav Lipič, je ob tej priložnosti spomnil na po njegovih besedah zgodovinsko dogajanje, ko se je 16 štabov in razvojna skupina tedanje teritorialne obrambe odločilo, da ne bodo izpolnili ukaza o predaji orožja. «To dejanje ima daljšo zgodovino, vse v leto 1968, ko se je formirala teritorialna obramba tedanje SFRJ in začel proces usposabljanja ljudi, takrat pripadnikov teritorialne obrambe, in je trajal vse do leta 1995, ko se je ta preimenovala v slovensko vojsko,« je spomnil. Ob tem je poudaril, da je bila tudi TO del tedanjega obrambnega sistema, zato je tudi za osamosvojitev Slovenije zasluga slovenskega naroda, ne le peščice ljudi. Spet je poudaril, da nekateri občinski odbori orožja niso mogli zaščititi, saj je bilo v skladu z uveljavljenim sistemom shranjen v skladiščih Jugoslovanske ljudske armade, zato na odvzem poveljniki in tudi občinske oblasti niso imele nobenega vpliva.
»A pomembno je, da upor v teh 16 štabih sprožil procese, ki so rezultirali v nastajanju organizacija narodne zaščite. Ta je bila tista, ki je skrbela za to, da je prenašala usmeritve tedanje slovenske politike do pokrajinskih štabov, ti pa po liniji vodenja in poveljevanja svojim nižjim, to je občinskim štabom. Tako da lahko zagotovimo, da linija vodenja in poveljevanja v teritorialni obrambi ni bila nikoli prekinjena. Druga ugotovitev pomembna pa je ta, da teritorialna obramba RS ni bila razorožena.«
»Menim, da je prav, da se vsako leto spomnimo dogodkov, ki so vezani na preskladiščenje orožja v tajna skladišča teritorialne obrambe,« je poudaril Janez Koselj, predsednik zgornje-gorenjskega odbora ZVVS. V Bohinju je bilo v tem obdobju največ orožja, pa tudi največ premeščenega v tajna skladišča. Eden od tistih, ki so se brez obotavljanja odločili, da sprejmejo orožje v hrambo na svojem domu, je bil tudi Janez Smukavec. »Orožje sem imel spravljeno doma, na kmetiji v Podjelju. Z Lovrom Konjarjem in drugimi smo se poznali z orožnih vaj teritorialne obrambe, pa so prišli zvečer do mene in razložili, za kaj gre. Seveda sem takoj pristal. Na strah nisem pomislil, samo prostor sem naredil, da smo lahko potem neke noči orožje, ki so ga pripeljali s štirimi kombiji, zložili in prostor zbarikadirali. Tam je ostalo približno eno leto. Ko danes gleda na čas pred tridesetimi leti, je zadovoljen, da se je odločil, kot se je. Zadovoljen sem, da sem tudi jaz nekaj prispeval k osamosvojitvi Slovenije.«
