V petek, 13. marca, mogoče simbolično, so šole po Sloveniji na sestankih sprejele odločitev o učenju na daljavo. Sledile so sklepu, da vse vzgojno-izobraževalne ustanove s 16. marcem zapirajo vrata. Za mnoge učitelje je bil to velik izziv, predvsem pri predmetih, ki niso tako podprti z e-gradivi, spet drugim pa uporaba informacijske tehnologije ni tako pri srcu.

Vsi poznamo pregovor, da se celo življenje učimo. In začeli smo se učiti, vsi, otroci, starši in učitelji. Vsak učitelj je pripravil tedenski načrt po urah in po predmetih, ga poslal učencem oz. dijakom ter staršem. Šole so naložile gradivo na spletne strani ali v spletne učilnice, za mlajše pa so poskrbele tako, da so navodila za delo dobili starši. Najbolje je, da vsak dela po urniku, takšen kot je, vmes poskrbi za malico in telovadbo. Učenci in dijaki so prosti pri izbiri odmorov, zato lahko zaključijo prej kot po navadi. Otrokom je dana ogromna svoboda, ker naloge lahko opravijo tudi popoldne, če zjutraj radi še spijo kakšno uro ali več. Nato pa morajo biti odgovorni in poskrbeti za predelano snov in rešene domače naloge. Mnogi so počutijo kot študentje, saj včasih ni treba poslušati predavanj in se lahko sami naučijo in predelajo snov. Tudi založbe so pomagale, in sicer so omogočile brezplačen dostop do elektronskih gradiv. 

V takšnem procesu učenja so zelo pomembni starši ali celo stari straši, da pomagajo predvsem mlajšim, ki se še ne znajdejo v razumevanju navodil in razpredelnic, nekateri pomagajo tudi tako, da razložijo snov ali pa poznajo določeno področje in tako rešijo nejasnosti. Mnogi starši so se v teh dveh tednih preizkusili v vlogi učitelja in prišli do ugotovitve, da šola ni le pet ur pouka dnevno, ampak še kaj več. 

Najlepše pa je ustvarjati … med likovno umetnostjo lahko nastane šopek spomladanskih cvetlic, ki je darilo za vse mame ob materinskem dnevu, lahko pa nastane aktualna podoba, da se je ustavil čas. Ali pa naredimo izdelek kar tako.

Zmogli smo dva tedna. Bomo zmogli še več? 

Ana Hlebanja