Sneg, sonce, Triglav na dlani, razgled na skoraj vse Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, pokljuške gozdove, vse to in še vse kar smo doživeli – res je bil odličen dan!

Iz Rudnega polja smo se najprej odpravili po ledeni makadamski cesti proti Viševniku, nato pa na sredi smučišča zavili proti Blejski koči na Lipanci in kmalu za tem na strmo kamnito stezo. Redke zaplate snega in ledu so postajale vse pogostejše in zahtevale zelo previden korak, a kar kmalu smo  že gazili po snegu. Na planini Lipanca se nam je odprl pogled na prelepo zimsko idilo in dvatisočake nad nami. Kratek počitek v koči nam je povrnil moči za strmejši del poti.

Sonce je že omehčalo sneg, medtem ko smo vijugali mimo macesnov, se je naš korak vedno bolj udiral. Macesni pa so nam, medtem ko smo se prebijali iz snega, nudili le razgled na jasno nebo. Pod Lipanskim vrhom smo zavili desno in se še bolj zagrizli v klanec. Klepet tudi v strmini ni potihnil, čeprav nam je fitnes na odprtem vzel kar veliko energije, a povrnila nam jo je dobra družba, od študentov do seniorjev, in tudi pridruženih članov iz drugih planinskih društev; vedno bolj samo se poznali  in tudi tem za pogovor je bilo vedno več. Kar naenkrat se je pred nami odprl pogled mimo vrha Brda na Rjavino. Po nekaj korakih pa tudi na mogočni Triglav, ki je kraljeval nad dolino Krme. Naš pogled je obstal, prav tako naš korak. Nekaj trenutkov smo v tišini le opazovali lepote našega sveta in bili hvaležni. Klici obeh vodnikov, vsakega na enem koncu so nas zbudili; a spomini pred tako lepo kuliso so tudi neprecenljivi. Sneg se je na vrhu grebena manj udiral, a zaradi varnosti smo naredili dodaten vzpon čez Okroglež, od koder se nam je odprl pogled na naš cilj.

Še kratek spust in seveda vzpon po strmem pobočju Debele peči, ki smo ga lažje opravili po v snegu utrjenih stopnicah; ja majhni korak in vztrajnost nas pripeljejo daleč in tudi visoko! Veselje, čestitke za vzpon in krst treh članic, ki so bile z našim društvom prvič na pohodu; upam, da ne zadnjič. Slikanje na vrhu, sendvič, vpis v knjigo in objemi; nato pa pester in naporen spust po delno že uhojeni poti, a marsikateri korak se je še vedno udrl pod našo težo.

Ob Blejski koči smo se že zavedali, da smo varno opravili najtežji del poti in si vzeli daljši odmor za sončenje. Pospravili smo žolne, ostale zimske opreme pa niti nismo vzeli iz nahrbtnika. Po krožni poti smo se spustili v smeri planine Zajavornik, nato pa se namesto levo proti Medvedovi konti usmerili desno proti Rupam (spomenik NOB). Z makadamske ceste smo kmalu stopili na prelepe z mahom pokrite pokljuške stezice in terapevtskim vonjem po smrekah, ki so nam zakrile sonce in ponudile prijeten hlad. Pot proti Pokljuki, ki je prečkala blatne vlake in zasneženo cesto, se je kar prehitro končala, že smo pred seboj zagledali tekaške proge in cesto.

Druženja na Bledu in pomežik proti našemu dvatisočaku nas je spomnil, kako pomembno je, da se podobno kot pokljuška drevesa, ki pod zemljo gradijo mrežo iz korenin, tudi mi povezujemo, spoznavamo in spodbujamo, ter morda prav na društvenih pohodi dobimo kakšen nasvet, namig ali pa idejo in tudi motivacijo za nadaljnje nabiranje kondicije in osvajanje vrhov.

Hvala vsem udeležencem za zaupanje! Se vidimo na stezicah nad Vipavsko dolino in seveda na naslednjem pohodu društva PDA!

Vodnika: Stojan Kodele in Anja Klančnik, ki je zapis pripravila