Že kar nekaj let Planinsko društvo Ajdovščina vztrajno zbira žige na Slovenski planinski poti, letošnji cilj sta bila dva nova – žig št. 41 Pogačnikov dom na Kriških podih in žig št. 42 - Razor. SPP nas tudi tokrat ni pustila ravnodušnih. Kot smo že navajeni, nam je pohod začinila z izzivom. Stopiti smo morali iz 'cone udobja', kar pa je v življenju res dobrodošlo, saj nam hribi to še ponudijo, s tem pa nas tudi oživijo in pomagajo, da so pomembne drobne stvari.

Odlična in zelo pomlajena skupina, še seniorje smo glede na kondicijo uvrstili med mladino, je pot suvereno začela iz Trente – Zadnjice. Načrti vodnikov Stojana, Tomija, Anje, Gorazda in Magdalene, da se skupina razdeli na hitro in počasno, so hitro padli v vodo. 28 udeležencev je strumno korakalo v istem tempu proti Kriškim podom z vmesnimi petminutnimi pavzami. Res neverjetno, kako korak pohodnika pred teboj postane tudi tvoj korak. Senca, ki jo ta pot nudi vse do devetih zjutraj, je res osvežujoča, prijetno kramljanje pa je odmevalo po dolini Zadnjice vse do Prehodavcev, Plemenic in Pihavca, ki nam je lepo zakrival sonce.

Kmalu smo nad nami skozi krošnje zagledali tudi Razor, ki od daleč izgleda kot mogočen vrh, sestavljen iz skalnih blokov nad strmimi melišči. Kmalu smo na vrhu travnatega dela uzrli tudi Pogačnikov dom na Kriških podih; natočili smo še izvirsko vodo in se povzpeli na Kriške pode (2050 m) z razgledom na Razor, Planjo, Pihavec, Bovški Gamsovec, Stenar in Križ, ki so jih kmalu obdale meglice.

Del skupine se je odpravil raziskovat visokogorsko kraško planoto, jame, brezna ter jezera, opazovati planike in dolino Trente. Drugi del pa se je odpravil proti Razorju, ki s svojo višino 2601 m stoji na 9. mestu med slovenskimi dvatisočaki. Zaradi poti, ki vodi pod visokimi stenami, smo si čelade nadeli že pri koči. Hoja v skupini je zahtevala zelo trden korak, brez proženja kamnov, saj je bila pot vedno bolj strma in že na začetku, čez strme skalnate dele, zavarovana z jeklenicami. Čez prodnato melišče so nas objele meglice; ko smo se dvignili nad nje, smo bili že na sedlu Planja (2340 m), križišču proti Prisojniku, Vršiču, Razorju ali Planji. Malo čokolade nam je dalo novih moči, saj smo pot nadaljevali po izpostavljeni gruščnati poti. Pred jeklenico smo se opremili s pasovi in rokavicami. Kratka, a sladka ferata je bila vsekakor zelo zanimiva, pot nas je do vrha pripeljala po izpostavljenem grebenskem delu. Vrh, ki smo ga praktično v celoti zasedli, je tako postal naš. Obsedeli smo, opazovali premikajoče se meglice in čakali, da nasproti, čez dolino Vrat, iz njih pogleda mogočni Triglav in Dom na Kredarici. Res je bilo lepo.

Tudi spust po isti poti do koče je terjal veliko previdnost, saj korak po široki, a strmi rampi brez varovala po krušljivih skalah z melišči in drobnimi kamni ni bil lahek. A misli so bile usmerjene v hladno Zadnjico, ki je žuborela pod nami in nas je na koncu dobro osvežila in rehabilitirala naše noge ter mišice.

Narejeni višinski metri (2050 na 25 km) so prinesli tudi kakšno krizo – in res smo ponosni, da so jo udeleženci sprejeli in kljub vsemu nadaljevali pot. Najlažje je obupati, se usesti ali obrniti, težje pa je z majhnimi koraki vztrajati naprej. A prav lepota skupine je v tem, da te motivira in spodbuja – in ti drobni koraki te pripeljejo vse do vrha. Na trail tekih smo kriz vajeni; skoraj vsaka tekma prinese okoli 30 % časa, ko nam je težko. Tudi takrat pogosto samo sledimo nekomu pred sabo. Krize so del življenja – takrat so ob nas domači, ljubljeni in prijatelji. Zato je narava naša dobra učiteljica: pokaže nam, kaj vse zmoremo, in nam da izkušnjo, ki nam lahko pomaga tudi v življenjskih krizah.

Domov smo se vrnili ne le z novimi žigi, temveč tudi z dragocenimi izkušnjami in spoznanjem, da zmoremo več, kot si mislimo.

Anja Klančnik