Lokarjeva galerija se je zaradi gradbenih del na matični stavbi, ki bodo trajala predvidoma pol leta, začasno preselila na Lavričev trg. V rekordnem času dveh tednov smo uspeli preurediti prostore nekdanje banke v lepo začasno galerijo. Na predvečer kulturnega praznika je bila tako odprta prva razstava v novih prostorih.

Kot prvi se na razstavi predstavljata dve ustvarjalki, obe članici društva likovnih umetnikov Severne Primorske, na videz različni, v resnici pa v pristopu do svojega umetniškega izraza in ustvarjanja zelo podobni.

Silva Karim je svoje umetniško ustvarjanje vrsto let združevala s pedagoškim delom. Ob pedagoški karieri je skoraj trideset let za polovičen delovni čas delovala tudi kot samostojna ustvarjalka, zadnja tri leta do upokojitve pa je bila samozaposlena v kulturi za polni delovni čas. Posveča se slikarstvu, skulpturi, ilustraciji ter grafičnemu in unikatnemu oblikovanju, v zadnjem desetletju pa se intenzivneje ukvarja tudi s kamišibaj gledališčem.

Za tisto, kar danes nastaja v njenem ateljeju, je bil stik z naravo že od njenega otroštva zelo pomemben. Odločilne so bile izkušnje eksperimentiranja s kosi lesa, zemljo, glino in kamenjem.

Silva se tokrat predstavlja s Skulpturami miru in tišine v tehniki žgane gline. Barvna glazura nosi v njenih formah zgolj sekundarni pomen, avtorica posveča veliko večji poudarek liniji in teksturi. Gre za nekakšne osebne toteme, sestavljene iz mehkih arhetipskih oblik. Čeprav so v izhodišču oblike krogle, avtorica te krogle organsko preoblikuje, tako da dobimo vtis, kot da so k nam zašle nekje od zunaj, iz naravnega okolja. V nekaterih primerih se površine njenih form neposredno navezujejo na njeno slikarstvo in grafiko. V drugih primerih gre za intervencije, pri katerih avtorica odtiskuje teksture s pomočjo kamnov in drugih predmetov, prinešenih iz soteske Bele. Prav zato v teh površinah odzvanjajo zgodbe, ki jih avtorica nosi v sebi že celo življenje.

Skulpture so statične, umirjeno kipeče proti nebu. Na nekaterih slutimo prisotnost ptice, ki je prav tako stalnica v njenem likovnem izražanju. Prav zaradi te statičnosti nas pogled nanje navdaja z mirom, vabi nas h kontemplaciji. Stolpi Silve Karim nas pobožajo v najglobljih plasteh naše biti – če si le vzamemo čas in se zazremo vanje.

Katarina Spacal se je po končanem študiju na Naravoslovno tehniški fakulteti v Ljubljani, smer oblikovanje tekstilij in oblačil, posvetila unikatnemu tkanju na starih, lesenih ročnih statvah stenskih tkanih slik, danes pa se ukvarja tudi s tkanjem uporabnih izdelkov notranje opreme ter različnih modnih dodatkov.

Katarina preko različnih debelin, materialov in oblike niti, ki ji služijo kot osnovno sredstvo pri izražanju svojih občutij, tvori ročno tkan material, ki ga kot vmesni medij z rezanjem, gubanjem, šivanjem in z dodajanjem raznih detajlov nadgrajuje v končno kompozicijo. Tkana slika z vsemi prepleti niti, barvnimi prelivanji in skupki vozličkov tako tvori celoto.

Svoje tkane slike predstavlja kot slikarska dela, saj se čuti slikarka. Kot medij pri izražanju namesto platna, čopiča, barv uporablja raznovrstne niti, s katerih prepletanji  ustvarja prelivajoče se odtenke mnogih barv, ki zaradi različnih struktur in debelin tvorijo vibrirajoče barvne ploskve.

Ustvarjanje tkanih slik pomeni Katarini izpopolnjevanje sebe na njeni umetniški poti.

 Razstava je na ogled do 28. februarja.

Vladimir Bačič