S tokratno pregledno razstavo Pilonova galerija nadaljuje – leta 1988 se je umetniku že poklonila s spominsko razstavo - odstiranje življenja in ustvarjanja Iva Lenščaka s pomočjo dokumentarnega gradiva, umetnikove likovne zapuščine, ki jo hrani družina, predvsem pa s spomini prijateljev ter žene in hčerke. Razstava je rezultat popisa umetnikove zapuščine, ki presega sto del. Približno polovica del je nastala na papirju in v tem sklopu prednjačijo po kvaliteti njegove študijske risbe z akademije. V grafiki mojstrsko ustvarja v tehnikah litografije, lesoreza in jedkanice, vse iz časa študija v Ljubljani. Dobro je ohranjenih tudi pet matric za lesoreze. V slikarstvu uporablja različne nosilce, od klasičnega platna do iverne plošče in papirja, ter tehnike olja, akrila, bolonjske krede, kombinacije različnih materialov (tudi vrvi), akvarela in gvaša.

Razstava je zasnovana kronološko: prvi segment izpostavlja njegove študijske risbe z akademije (1953­–1963) ter tri olja na platno, med njimi tudi njegovo diplomsko nalogo Mati z otrokom. Sledi mu pregled Lenščakovega dela v 60., 70. in 80. letih, ko se slikanju poveča zelo intenzivno s hitrim odzivanjem na modernistične tokove (informel, pop art, geometrijska abstrakcija). Risarska in slikarska dela dopolnjuje izbor dokumentarnega gradiva (fotografije, pisma, osebni predmeti). Razstavljenih je okrog 60 Lenščakovih del, ki prihajajo iz družinske zapuščine in zasebnih zbirk ter stalne zbirke Pilonovih prijateljev Pilonove galerije Ajdovščina. V arhivu Pilonove galerije hranimo tudi korespondenco med nečakom in stricem, Ivom Lenščakom in Venom Pilonom, ki je bila pomembna opora pri razumevanju Lenščakovega odnosa do lastne ustvarjalnosti.

Razstavo spremlja obsežen katalog na več kot 100 straneh z besedili kustosinj razstave Tine Ponebšek in Tanje Cigoj, ter gostujočih piscev, Andreja Jemca in Aleksandra Bassina.

Projekt je v celoti finančno podprla Občina Ajdovščina.

Ivo Lenščak (1929–1987)

Ivo Lenščak je bil rojen Milki Pilon, sestri Vena Pilona, in Miru Lenščaku, pekovskemu mojstru, 11. julija 1929 v Ajdovščini. Otroštvo je preživel v družini s tri leta mlajšim bratom Julijem, poznejšim izvrstnim harmonikarjem ter kiparjem samoukom, v Pilonovi domačiji, v stanovanju nad pekarno, ki jo je po Pilonovi selitvi v Pariz leta 1928 prevzel oče Miro, bivši Menigov pek, v hiši na Prešernovi ulici številka 1. Po šolanju v Ajdovščini in Gorici se je, komaj štirinajstleten, leta 1943, pridružil partizanom. Maturira šele leta 1950. Iva vseskozi žene velika želja po študiju slikarstva na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani. Leta 1953 se uspešno vpiše v prvi semester pripravljalnega letnika. Z nekaterimi sošolci – Andrejem Jemcem, Silvestrom Komelom ter Bogdanom (Kiarjem) Meškom, s katerimi je študiral pri znamenitih profesorjih, velikanih takratne slovenske likovne scene: Božidarju Jakcu, Mariju Preglju, Riku Debenjaku ter Gabrijelu Stupici, je tudi po končanem študiju ohranil prijateljske stike. Leta 1963 je diplomiral pri prof. Gabrijelu Stupici.

Lenščak je v prvem polletju šolskega leta 1961/62 poučeval likovni pouk na osnovni šoli v Vipavi. Nato je bil nekaj časa svobodni umetnik, v letu 1964 pa je nasledil dotedanjega upravitelja Mestnega kina v Ajdovščini, Stipeta Štekarja, ter do svoje upokojitve deloval kot vodja kinematografa. 

Po Pilonovi smrti leta 1970 si je skupaj z domačimi veljaki in umetniki prizadeval za ustanovitev galerije, ki bi skrbela za dela, ki jih je umetnikov sin Dominique podaril  Občini Ajdovščina. Galeriji Vena Pilona je že 1974., leto po njenem odprtju, velikodušno poklonil več stričevih del.

Prvič je razstavljal v letu 1963, skupaj s someščanoma, akademskima slikarjema Danilom Jejčičem in Ivom Kovačem, se je predstavil v prostorih ajdovske (stare) osnovne šole.

Dela iz cikla tempernih mas, ki so nastala kot reakcija na skopski potres, je v naslednjem letu predstavil tudi na skupinski razstavi v Mestni galeriji Ljubljana, ko je nastopil skupaj z Zvestom Apollonijem, Danilom Jejčičem in s Klavdijem Palčičem.

V intervjuju iz leta 1969 pravi, da se po nekajletnem premoru spet namerava bolj intenzivno posvetiti slikanju, nadaljujoč tam, kjer je prekinil, a z večjo pozornostjo, namenjeno razkrivanju barvnih vprašanj, upoštevajoč moderne likovne tendence. Tudi oljne barve je že zamenjal z akrilnimi in klasično platno mu ne ustreza več, saj se pripravlja na slikanje slikovnih sestavov – pred njim je zdaj izziv, ki ga prinaša dimenzija prostora, obenem pa ga zanimajo problemi gibanja in hitrosti. 

V 1970-ih tako nastaneta seriji slik, v katerih raziskuje barvne ploskve znotraj popartistično zvenečih del v akrilni tehniki na platnu in iverni plošči (akti, tihožitja in pokrajine), v sredini 1970-ih pa že serije slikovnih kompozicij, ki jim je – ponovno znotraj informelovskega izrazoslovja, variante slikarstva materije – na belo ali intenzivno barvno podlago dodajal vrv.

Lenščakova dela iz sredine 1980-ih ponovno potrjujejo raziskovalca likovnih problemov ter modernih tokov, s svojo studiozno naravo se je poskušal znotraj optične sfere, v geometrijski abstrakciji.

Kot član Društva slovenskih likovnih umetnikov (DSLU) je zadnjič razstavljal v letu 1976. Bil je tudi med ustanovitelji Društva likovnih umetnikov Severne Primorske (DLUSP) v letu 1979 v Novi Gorici, a se kot član v okviru društvenih razstav ni več predstavljal. 

V njegovi zapuščini ohranjene skice, risbe in slike razkrivajo sistematičnega, vztrajnega ustvarjalca, ki potezo in kompozicijo izčiščuje in pili do te mere, da v končni celoti doseže zamišljeno. Številne risbe in skice majhnega formata, ki so služile kot predloga slikam, kažejo na metodo dela, opus operandi studioznega raziskovalca.

Risarski zapisi na raznovrstnih podlagah, avtoportreti, risbe konjev ali številni krokiji, ki jih najdemo v njegovih skicirkah, pa kot da so izraz spontanega likovnega potovanja misli po papirju umetnika, ki mu je risba služila tudi kot – zdi se – neke vrste dnevnik.

Čeprav se je po kratkem razstavnem obdobju s svojimi deli nehal pojavljati v javnosti, je vseskozi ustvarjal ter spremljal umetniško sceno – kot snovatelj programa kinematografa tudi znotraj sedme umetnosti, saj je bil velik filmski entuziast. In neizpodbitno je ostal, četudi v varnem zavetju življenja mestnega uslužbenca, umetnik po naravi, ki ga je, kot pravi sam, že vse od otroških let spremljala velika želja, globoko hotenje  ̶  biti slikar.

Prezgodnja smrt ga je doletela v 58. letu, umrl je 9. marca 1987. Ob spominski razstavi leto pozneje v Pilonovi galeriji je v spremnem besedilu razstavnega kataloga Janez Mesesnel poudaril, da je bil odnos Iva Lenščaka do vloge umetnika v družbi drugačen, da je bil ta individualec, ki se ni obračal k javnosti, ter da je »svojo zvestobo, svojo neusahlo radoznalost in svoje drobne ustvarjalne impulze izživljal v samoti, sam zase in sebi zadosten kot umetnik in kot gledalec«.

Pilonova galerija Ajdovščina

Foto: Primož Brecelj