Muhasto poletje je krivo, da smo dvakrat preložili izlet v Radeče na splavarjenje. Uspelo nam je zadnja dva dneva v avgustu. Sobota, 30. 8; kar nekaj dežja v popoldanskem času je bila napoved, za nedeljo pa lepo sončno vreme.

Bo, kar bo. In smo šli.

Vodnik Cveto nas je čakal v Brestanici, obiskali smo cerkev Lurške matere božje. Je ena izmed sedmih bazilik v Sloveniji. Za njeno izgradnjo je denar zbirala cela Slovenija in Slovenci v tujini, zato nosi ime Slovenski Lurd. Je triladijska in grajena v neoromanskem slogu. Več o ideji, gradnji in posvetitvi nam je povedal brestaniški župnik. Zanimivo je, da so prav med posvetitvijo cerkve  2. julija 1914 skozi Brestanico na Dunaj peljali z vlakom v Sarajevu umorjenega avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda in njegovo ženo Zofijo.

Naša pot je vodila dalje proti Sevnici do gradu Rajhenburg. Je najstarejši grad v Sloveniji. Grajsko stavbo je dal pozidati salzburški škof Konrad v 12. stoletju.Stoletja so stavbo upravljali ministeriali Rajhenburški. Leta 1881 so grad kupili menihi trapisti in mu pustili svoj pečat, preuredili so ga v samostan. Upravljali so ga do leta 1941, ko so nemške oblasti v gradu vzpostavile taborišče za izgnane Slovence. Po drugi svetovni vojni je bil grad nacionaliziran, v njem je bil kazenski zapor za ženske. Od leta 1968 pa je v njem muzej in prostori za razstave in prireditve. V nadstropju je grajsko pohištvo iz Narodnega muzeja Slovenije. Vsekakor vreden ogleda.

Še ena destinacija nas je čakala: Radeče in radeški splavarji, da nas zapeljejo na dvoinpol  urno vožnjo po Savi s prikazom, kako so nekoč zasavski “flosarji” prevažali z rečnimi splavi - flosi iz Zgornje Savinjske doline do Črnega morja trgovsko blago in les.

Igral nam je “radeški” band, splavarji pa so nas zabavali z zanimivimi zgodbami in šaljivimi prikazi iz tistega obdobja. Flosarski golaž smo pridno zalivali z rujno kapljico. Zapluli smo pod železni most, zgrajen leta 1894, ki je razglednica Radeč. Bil je za tiste čase velika pridobitev, saj je povezoval Štajersko in Kranjsko. Pluli smo naprej do starodavnega Kamnitega tromostovja, kjer se potok Sopota izliva v Savo.

Skoraj nismo opazili, da se je iz temnih oblakov vsul dež, vendar nas to ni motilo, bili smo na koncu plovbe. V gostilni Flosar ob izstopu nas je vodnik Cveto pogostil s pravo “Melanijevo palačinko”. Bila je pika na i dnevu, ki smo ga preživeli.

Rožica Kovač, DU Ajdovščina