Kjer smo prejšnji četrtek končali, smo tokrata nadaljevali  - Učno pot ob reki Vipavi, od Dolenj do Velikih Žabelj. S parkirišča za starim mlinom smo četrtkovi pohodniki krenili na sprehajalno pot ob reki Hubelj, vse do Dolenjskega mostu, imenovanega tudi Napoleonov most.

Učna pot, ki pride iz Vipave, prečka most na levi breg reke Vipave. Pot je poučna in naravno zelo bogata sprehajalna pot, ki sledi toku reke Vipave. Reka je značilna po počasnem toku, številnih meandrih in rokavih, kar ustvarja pomemben ekosistem. Poteka po ravninskem terenu ob reki, večinoma po makadamskih in urejenih stezah.

Informativne table ob poti nas poučijo  o obrežni vegetaciji (vrbe, topole, trstičje), številnih pticah (čaplje, race, vodomci), raznolikemu vodnemu svetu reke Vipave. Na tablah so predstavljene  rastlinske in živalske vrste, pomen mokrišč, zgodovinska raba reke (za namakanje, mline) in pomen ohranjanja narave. Vse to daje poti značaj “učilnice v naravi”. Ob poti se srečamo z manjšimi mostovi, mirno in skoraj neokrnjeno naravo, pogledi na vinograde in sadovnjake Vipavske doline.

Po asfaltni cesti  smo šli skozi  vas Dolenje. Nato po makadamski poti v zaselek ob reki Vipavi – Uhanje, ki ležijo zahodno od naselja Ustje. Zapis pravi, da naj bi tu nekoč stal mlin s štirimi pari mlinskih kamnov. Nekaj časa smo hodili po delu Vertovčeve  poti. Med Uhanjami in Velikimi Žabljami stoji  zapuščeni Klemšetov mlin, ki ga sedaj obnavljajo. Ob poti je majhen izvir vode, ki priteče izpod skale, in tudi manjša pritoka v reko Vipavo:  Honica, Skrivšek. Breg ob poti je v pisanih pomladnih barvah.

Ravninska pot ob reki nas je pripeljala v Velike Žablje, strnjeno naselje, sestavljeno iz več zaselkov, znano po vinogradih in rodovitnih poljih. Z vasi so lepi pogledi na Vipavski Križ, na Goro. V Velikih Žabljah, kjer bomo naslednjič  nadaljevali, smo končali današnji pohod  učne poti. Na vaškem igrišču smo dobro razpoloženi pod toplimi sončnimi žarki  imeli daljši počitek. Nadaljevali  smo po cesti, skozi zaselek Kozja para, v Dobravlje, prečkali železniško progo in prišli na avtobusno postajo. Počakali smo na avtobus, ki nas je peljal v Ajdovščino, ter tako končali še en zanimiv in poučen četrtkov pohod za dušo in srce. 

Marjana S., DU Ajdovščina