Ja, kaj hočemo, samemu hudiču se moramo zahvaliti, ker je v svoji lakomnosti po zlatu ki se skriva v Čavnu, nehote naredil nekaj dobrega: Otliško okno namreč. Ta biser nad Ajdovščino, ki ga domačini radi dnevno obiskujemo, nam nudi prelepe poglede na naše domove. Ne samo na naše domove in lepo Vipavsko dolino, odpira nam okno vse tja do morja in čez in še naprej v tuje dežele in le naše sanje postavljajo meje. Nad tem čudom narave poteka eden izmed najlepših delov Slovenske planinske poti.
Zato je Planinsko društvo Ajdovščina, ki je skrbink te poti, pri Skručjaški kapelici v bližini Otliškega okna postavilo skrinjico z vpisno knjigo. Osnovni namen vpisne knjige je vpisovanje pohodnikov in planincev zaradi njihove varnosti. Iz vpisne knjige, če obiskovalci z njo lepo ravnamo, pa lahko razberemo dokaj točno število obiskovalcev in tudi od kje le ti prihajajo. Zakaj pravim “dokaj točno”. Zato, ker vsi vemo, da se veliko pohodnikov sploh ne vpiše v knjigo. Zato, ker se cele družine vpišejo v eno vrstico in ne vsak član posebej, enako tudi skupine, društva,… Navkljub temu, pa se je v letošnjem letu do začetka septembra v knjigo vpisalo več kot 3000 pohodnikov, tekačev in drugih obiskovalcev.
In ne boste verjeli, poleg domačinov in pohodnikov iz vse Slovenije, so v njej vpisani pohodniki s celega sveta: iz Avstrije, Italije, ZDA (Wisconsin in Maine), Finske, Indije, Nizozemske, Danske,Švice, Šrilanke, Nemčije, Hrvaške, Madžarske, Luksemburga, Japonske, Velika Britanije, Francije, Turčije, Belgije, Španije, Južne Afrike in Poljske. Ko sem na prijazno opozorilo pohodnice na na naši FB strani, da je knjiga polna vpisov, na Luknjo nesla novo vpisno knjigo, sem na Poti po Robu srečala prijazen starejši par. Povedala sta, da prihajata iz ZDA (država Georgia). Gospod se je pošalil, da sta celo pot iz Amerike prehodila, nato pa povedal, da sta z ženo oba rojena v ZDA, njuni predniki po rodu Slovenci pa so se v Ameriko izselili ob koncu 19. stoletja. Pred tremi leti sta prvič obiskala Slovenijo, zdaj pa se vsako leto vračata. Nad vsem sta navdušena: nad prelepo Vipavsko dolino, prijaznimi ljudmi, urejenimi potmi, gostoljubnimi kočami. Skratka vse je OK in “beautiful”. Še se bosta vračala in s seboj pripeljala sorodnike in njihove znance. In res sta se tega dne Gora in Dolina kopali v soncu. Tudi meni je bilo toplo pri srcu. Kako človek ne bi bil ponosen na svoj kraj, na naše ljudi, ki skrbijo za urejenost kraja in poti na tem koščku zemlje, ki nam je bil dodeljen.

mg