O Trnovskem gozdu je prelitega že kar nekaj črnila. Ravno tako je moč najti mnogo prispevkov in razprav o njegovem rastlinju. Že skoraj pol tisočletja ga raziskujejo domači in tuji strokovnjaki zdravilstva, farmacije, botanike ... Že v šestnajstem stoletju ga je obiskoval P. A. Mattioli (1501 - 1577), nato zdravniki, kirurgi in lekarnarji iz sosednje rudarske Idrije; J. A. Scopoli (1723 - 1788),  B. Haquet (1739,1740? - 1815), Frayerji (tri generacije farmacevtov), Hladnik in mnogi drugi. To so bili časi, ko so jim bile rastline skoraj edino pomagalo pri zdravljenju. Dobro nam je predstavljena njegova izjemna pestrost, ki ji ni enake, kajti tu se mešajo zelo različni geološki, geografski in podnebni dejavniki. Na severozahodnem robu Dinarskega gorstva, pred vrati visokih Alp, se srečujejo topli mediteranski in ostri, gorski vetrovi. Toliko različnih rastišč; od suhih prevetrenih visokokraških južnih  travnikov s planikami in primorsko košeničico, do strmih vlažnih severnih grap Govcev z Zoisovo zvončico in travnolistno vrčico. Od edinstvenih podnebnih in rastlinskih obratov v globokih gozdnih vrtačah, do povsem alpskih vršnih delov Golakov.

Končno je ta poseben del dočakal samostojno monografijo samo o rastlinah. Opisane niso vse, teh je več kot tisoč, med nastopajočimi pa so predvsem znamenite, endemične, redke, posebne in zavarovane. Poleg župnika Alojza Filipiča (sicer rojen na Ravnici pri Grgarju) je avtorica edina prava Gorjanka. Tu se je rodila, tu živi in službuje. Na Otliški šoli poučuje mladež. S svojim raziskovalnim delom je veliko prispevala k razpoznavanju posebnosti, z novimi najdbami pa je tudi dopolnila vedenje o rastju ne samo Trnovskega gozda, ampak Slovenije sploh. Knjiga ni le podajanje botaničnih podatkov z latinskimi imeni, asociacijami in opisi rastišč. Avtorica v zapise občuteno tke svoja čustva, podaja nam zgodbe, ki jih rastline pripovedujejo. To so zgodbe o ljudeh, zgodbe, ki jih je pisalo življenje, povezano in odvisno od narave nekdaj in danes. Knjiga je pripoved o prijateljih.

Avla osnovne šole, ki nas je gostila, je bila polna do zadnjega kotička. Polna njenih sovaščanov, učencev, prijateljve, najdražjih ... Pirovala je vsa Gora. Že štirinajst let avtorica v časopisu Gora objavlja prispevke o rastlinah. Zdaj je že zajetno gradivo zbrala, dopolnila in strnila v imenitno knjigo. Na pot so jo pospremile osnovnošolske marjetice z 'gorsko teto Pehto'. Nastopila sta oba šolska zborčka,  zbor kmečkih žena in harmonikar. Program in pogovor z avtorico in njenimi največjimi soustvarjalci je spretno in prisrčno povezoval radijski glas Edo Pelicon. Z avtorico sta se pomenkovala o vsem, kar je neobhodno ob nastanku knjige. O strokovni in še kakšni pomoči, brez katere bi bila knjiga siromašnejša, o njenih, za bralčevo lažje prepoznavanje, nazornih fotografijah posameznega cvetja.

Predstavljen nam je bil avtor slik, izjemen poznavalec flore bližnje in daljne okolice, Rafko Terpin. Za oceno je bil zaprošen dr. Igor Dakskobler, ki je knjigi strokovni boter. Da je novo delo zelo pomembno, ne samo za botanično stroko, temveč je tudi literarno, etnološko in zgodovinsko bogastvo, nam je potrdil pisatelj Franc Černigoj, ki je knjigo lektoriral in ji skupaj z Igorjem  Dakskoblerjem napisal uvod, v katerem je med drugim zapisal: .../ Njeni zapisi o rožah in ob rožah so hkrati polni navdušenja nad življenjem, nad stvarnico Naravo in nad našo Goro. Iz njih sije hvaležnost, da nam je dano vse to doživljati. In to je tisto, kar iz knjige žari v bralčevo dušo. Zato je še bolj dragocena./...

Dr. Igor Dakskobler, izjemen slovenski botanik meni, da je knjiga na svoj način zelo posebna: .../Zapise o rastlinah Trnovskega gozda ne berem samo kot podrobne in verodostojne botanične opise za te kraje povsem običajnih, pogostih, redkih, zelo redkih, znamenitih, celo izjemnih rastlin. V njih prepoznavam zgodbe o ljudeh, o njihovih domačijah, o botanikih, ki so te rastline odkrivali in jih opisovali v preteklosti. Tako zlitje strokovnega in doživljajskega v poljudnem botaničnem pisanju ni pogosto, a bralca navadno zelo pritegne./...

Knjigo so oblikovali in računalniško postavili kar v domači hiši. Za to sta poskrbela sinova Jure in Nejc Velikonja. Natisnili pa so jo v Grafiki Soča v Novi Gorici. Koliko zaslug ima ob vsem tem soprog Emil, nam je vsem dano jasno prebrati med vrsticami. Elvica jo je izdala v samozaložbi. Naročite jo lahko na e-naslov: velikonja.elvica@gmail.com, cena je 28,00 evrov brez poštnine.

Čestitke avtorici, to je njena druga knjiga. Bralcem pa; knjiga je povabilo – pojdimo na pot!

Anka Vončina