Petdeset let pozneje so Ana, Bogdan, Majda P. in Ivica M. vsem bivšim sošolkam in sošolcem, ki so jim lahko, poslali prijazno vabilo na jubilejno srečanje, izbrali prijetno okolje in se potrudili, da je na srečanje prišel tudi naš razrednik, gospod Angel Česnik. Nismo prišli vsi, tudi nekaj zadreg s spominom za obraze in imena ni izostalo. Ob Aninih in Majdinih domiselnih skečih, pa smo se hitro vrnili v osnovnošolske čase. Nasmejali smo se ob spominu na reakcijo učitelja zemljepisa, ko je nekdo izmed nas, na zemljevidu Evrope iskal Karpate v Sredozemlju, pa 'poglobljenemu' znanju iz fizike drugega, ki je o elektriki vedel le, da je ženskega spola in je bolje, da se je ne dotikaš. Ponovno smo se hvalili z inovativnostjo pri izdelovanju 'plonk' listkov…  Predvsem pa smo si vzeli čas za pogovore. Vsega je bilo v naših življenjih - veselja, sreče, uspehov, težkih življenjskih odločitev, bolezni, odrekanj in razočaranj. A kar nas navdaja z veseljem in v nas vzbuja željo, da se še srečamo, je ugotovitev, da smo še vsi polni načrtov in želja, da svoj čas namenimo vnukom, aktivnostim, zanimanjem in pridobivanju novega znanja, za kar v aktivni poklicni dobi ni bilo prilike ali dovolj časa.

In take, s soncem v očeh, nas je v svoj objektiv ujel Marjan, mojster fotografije, da smo, tokrat na barvni fotografiji, še lepši kot pred petdesetimi leti. V imenu celega razreda hvala našemu, še vedno duhovitemu razredniku, gospodu Angelu Česniku, tudi za vse spregledane 'plonk listke', predvsem pa, da je 50 let pozneje prišel na naše srečanje in nas z iskrivim nagovorom spet enkrat nasmejal.
Nastja