Če se samo spomnimo letošnje deževne in mrzle pomladi, najbrž ni nenavadno, da smo z izborom tekmovanja v zibelki zahodne kulture v začetku oktobra vsaj malo hoteli ohraniti in podaljšati poletne dni. Prijetno pa smo vsekakor želeli združiti tudi s koristnim. Pevsko kondicijo in motivacijo za redne vaje smo tako vzdrževali s skupnim ciljem – kar se da dobrim nastopom na mednarodnem pevskem tekmovanju in festivalu v grški Kalamati. Pevci smo stroko prepustili naši zborovodkinji Veroniki Škedelj, ki je za tekmovalni program v sakralni kategoriji izbrala renesančno Ave Mario, Tomása Luisa de Victorie, Makorjev Otche nash in Bogoroditse Djevo, skladatelja Arva Pärta. Organizacijo in logistiko je skrbno in skoraj študentsko ekonomično izpeljal predsednik Marko Koren.
In smo šli … Kot uigrana ekipa, ki čaka prvi delavski avtobus, smo se v sredo, 9. oktobra, ob 5.30 zbrali pred colskim zadružnim domom in krenili do letališča v Bologni, od koder smo preko 'jadranske lužice' prileteli do Aten, ki delček svoje kulture ponujajo že na modernem in sodobnem letališču. Starodavno zgodovino in filozofijo smo ob bujenju srednješolskih spominov obnavljali med dolgo potjo preko Peloponeza na jugozahod polotoka.
Predviden nastop na uradnem odprtju festivalskega in tekmovalnega dogajanja ter radoživ vrvež pisane množice pevcev z vsega sveta nas je kljub celodnevni vožnji dodobra prebudil in spomnil, kam smo prišli. Živahen ceremonial je poleg prijaznih pozdravov mnogih govornikov zaznamoval slovesen prihod narodnih noš z zastavami sodelujočih držav. S sosedi, Mepz Primorje, smo glasno odzdravili zaželeni dobrodošlici in tudi sami zaploskali plapolajoči zastavi in grški mladenki, ki jo je ponosno nosila.
Slovensko peto pesem pa smo zbranim nato predstavili tudi sami in zborovodkinja Veronika o vzdušju in nastopu takole zbere vtise: "Med nastopajoče na otvoritveni slovesnosti smo bili po besedah organizatorja izbrani na podlagi poslanih zvočnih posnetkov, kar smo si seveda šteli v veliko čast. S programom smo želeli predstaviti tako Slovenijo kot tudi naš zbor, zato smo odpeli tri slovenske zborovske skladbe, in sicer Zapojmo pesem Radovana Gobca, ki zelo dobro opiše energijo našega sestava, Lavrenčičevo Petelinček je zapieu, ki je po mojem mnenju ena izmed najlepših zborovskih priredb slovenske ljudske pesmi, in pa zborovsko ″himno″ Dajte, dajte. Glede na to, da je rahlo nemirna publika med našim nastopom pozorno prisluhnila, lahko rečem, da smo uspešno predstavili zbor in slovensko zborovsko glasbo."
Tako rekoč na obzorju pa se je že svital še pomembnejši dan. Urni kazalec, ki je zaradi vzhodnoevropskega časa kazal uro več, nam je pomagal, da smo po prihodu v hotel hitro poiskali postelje in odpočili glasilke. Tekmovalni dan smo začeli sproščeno in umirjeno, saj smo do večera imeli dovolj časa za zadnje korekcije, kar je zadevalo tako glas kot stas. Ob 19.30 po lokalnem času je namreč duhovnik pravoslavne cerkve pozdravil in nagovoril zbrane v polni cerkvi svetih nadangelov Mihaela in Gabrijela. Kot prvi zbor v kategoriji sakralnih pesmi je napovedal ravno nas, Mepz Duri. Latinska Ave Maria ter starocerkvenoslovanski Otche Nash in Bogoroditse Djevo so se v svojem privzdignjenem liturgičnem duhu razlegale po mogočni in bogati cerkvi ter kljub kompetitivni naravi nastopa gradile in ustvarjale kontemplativno atmosfero.
Sopranistka Nina Kovšca svoje vtise o interpretaciji prve zapete pesmi zaokroži z besedami: "Španski skladatelj, Tomás Luis de Victoria, je s skladbo Ave Maria zajel vso veličastnost, tankočutnost in misterioznost Božje matere. Z občuteno melodijo je povzdignil njeno brezčasnost in ta poslušalca ne pusti ravnodušnega. Niti pevca, ki jo izvaja. Božanskost cerkve me je osupnila že ob prihodu in začutila sem jo z globokim spoštovanjem in občudovanjem. Vsak ton pesmi posebej je napolnil prostor in se zlil v prekrasno celoto svetišča."
Odhod iz cerkve je vsakemu od pevcev dovoljeval paleto vtisov, ki bi jih verjetno lažje narisal kot pa ubesedil. A nas je iz zanosa hitro priklical mestni živžav petkovega večera in čakajoči avtobus, ki nas je odpeljal v hotel. V osvetljeni avli hotela smo najprej zapeli še eno za dušo – O Happpy Day, potem pa … noč je bila še mlada …
Petek je svobodno zadihal v vseh svojih nujnih neobveznostih. Sonce je ogrelo ozračje na prave poletne temperature in ni bilo treba dolgo iskati plavalne družbe. Dan je bil naravnan skrajno ležerno, svobodoljubno in kakor si ga je kdo zamislil – odhod v mesto, odlično grško kosilo, kupovanje drobnarij in spominkov, ogled znamenitosti, udeležba na tekmovanju in podpora sopevcem, preprosto počivanje … Tudi sobotni dopoldan je bil obarvan bolj turistično, popoldne pa so se zvrstili pomembnejši dogodki, začenši z grand prixem, kjer so se finalno predstavili vsi zmagovalci posameznih kategorij. Imenitnemu tekmovalnemu koncertu je sledila povorka vseh sodelujočih zborov po mestni promenadi do glavnega trga, kjer ni manjkalo smeha in prijateljskih pozdravov.
Nestrpno pričakovani sklep dneva in razglasitev rezultatov pa se je odvil na zaključni slovesnosti, kjer sta zborovodkinja Veronika in predsednik Marko iz rok strokovne žirije prejela zlato priznanje. Proslavitev pomembnega dosežka je bila nujna in nadvse spontana. Želja vseh pevcev je po vloženem trudu in ogromni količini dobre volje postala resnična, metaforično ovenčanje z zlatom pa vir smeha in dobrohotnosti. Nedeljsko jutro je pred poslavljanjem od sonca in morja dopolnil in popestril še nastop na prijateljskem koncertu, na katerem sta se poleg mešanega zbora iz Nemčije predstavila še otroški in mladinski zbor iz Grčije.
Naša sicer kratka odisejada se je bližala Itaki oziroma Sloveniji. Nedeljske sladke skrbi so se končale kar pozno in ponedeljkova zlata zarja je zasijala kar kmalu. Nov teden je odzvanjal melodije, ki nam polnijo srce z lepimi spomini in že kličejo po novih nadobudnih zgodbah.
Barbara Koren
Avtor fotografij: Tomaž Šček
