Leta 1863 se je v Ajdovščino priselil dr. Karel Lavrič. Ajdovščina je bila takrat nemška. Na uradih in v šolah se je uporabljal nemški jezik. Meščani, trgovci, učitelji so se pogovarjali v nemškem jeziku. Lavrič je bil vnet zagovornik slovenske besede. Znal je navdušiti ljudi. 26. decembra 1863 je na občnem zboru društva Lesevereina, ki je v Ajdovščini že deloval od 1855. leta, dosegel, da se društvo preimenuje v čitalnico. Čitalniški odbor je 17. marca 1864 razglasil potrditev ustanovitve čitalnice v Ajdovščini.

Svoje prostore so imeli kar po gostilnah. Tako Plesničar navaja Honovo gostilno, Lebanovo, Bratinovo, leta 1875 pa prvo nadstropje novo zidane Tosijeve hiše (danes Prešernova 12). Kot rečeno, je imelo nato v pritličju svoje prostore tudi društvo Edinost.

V začetku 20. stoletj je  hiša dobila novega lastnika - Trampuža iz Branice, z malo gostilnico, za časa Italije Dopolavoro. Stavba je bila mnogo manjša. Po vojni je ta zaradi neznanih vzrokov imetje prodal. Hišo je kupil čevljar Kante iz Šmarij, ki jo je obnovil v današnji obliki. V pritličju je imel veliko delavnico čevljev. V zgornjih prostorih pa stanovanje. Del stanovanja so zasedli oficirji.

Franc Kante je bil poročen z Emo iz Uhanj. Imela sta dve hčeri - Jožo in Karlo. Joža se je poročila z brivcem Francem Ketejem, ki je imel v hiši svojo brivnico, ki je kljubovala vsem zakonom in pritiskom takratne politike. Danes je tu frizerstvo za moške. Karla pa je bila poročena s taksistom Ivičem Zavadlavom, ki je veliko let prevažal babico in zdravnika dr. Dietza na hišne obiske po vaseh in zaselkih občine (v okviru zdravstvenega doma). Sedaj v hiši živijo potomci zadnjih lastnikov. V delu pritličja deluje tudi cvetličarstvo.

Marjetka Bogataj