Ajdovski planinci smo se zbrali pred Dvorano prve slovenske vlade. Več kot petdeset nas je bilo. Pihalni orkester Glasbene šole Vinko Vodopivec iz Ajdovščine je pod taktirko Andreja Kobala budil Ajdovce že od 7. ure. Glasba je vabila poslušalce in vse, ki jim je bila kresna noč prekratka. Radostni smo ploskali udarnim in poskočnim zvokom mladih glasbenikov, ki so s svojo glasbo in mladostnim razpoloženjem na nekaterih delih mesta budili praznik. Ob 9. uri smo planinci dali nahrbtnike na ramena in jo mahnili na Goro. Vreme je bilo primerno za hojo. Vodniki ajdovskih planincev in vodniki Društva Gora so nas vodili po znanih in neznanih poteh proti cilju. Na počivališču pod Goro nas je pričakala glasba, topel čaj in še marsikaj, kar je pognalo kri po žilah, da je bila Resljeva pot, ki nas je pripeljala na Goro, krajša in zanimivejša. Potekala je ob živahni pripovedi, vedrem razpoloženju, v zadnjem delu poti tudi v spremstvu zastave in udarne pesmi. Rdeči nageljni, ki smo si jih zataknili v gumbnico, so dali prazniku pravi pomen.
Na prireditvenem prostoru v Tihi dolini se je zbralo veliko obiskovalcev od blizu in daleč. Kulturni program je bil prazniku primeren, potekal je pod prireditvenim šotorom. Pevski zbor Srečko Kosovel iz Ajdovščine se je z ubranimi glasovi pridružil Pihalnemu orkestru Glasbene šole Vinko Vodopivec, ki je bil že od jutra naš gost, in godbenikom iz Vrhpolja. Slavnostna govornika mag. Miloš Bizjak in naš župan Tadej Beočanin sta pozdravila prisotne in vse, ki so se trudili, da se je obnovilo praznovanje v Tihi dolini. Poudarila sta, da so se življenjske razmere delavcev izboljšale, vendar se ne moremo oddahniti na doseženem. Delavski praznik ima tudi dandanes svoj pomen in vsebino.
Organizatorji so se potrudili, da je vsakdo našel kaj zase, poskrbeli so celo za prevoze obiskovalcev v Ajdovščino. Prepričani smo, da se bo na delavski praznik nadaljevala tradicija na Gori in da bo sledilo zastavi v prihodnje še več pohodnikov.
Irena Šinkovec
