3. maja, se je Dušan Krečič v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini v svojem predavanju AJDOVSKA PREDILNICA OD 1826 DO 1950 dotaknil razvoja industrijske proizvodnje v mestu, poglaviten del pa je posvetil predstavitvi zgodovine tekstilne proizvodnje na Ajdovskem. Ta tematika je tudi sicer tesno povezana z njegovo poklicno potjo; od leta 1969 do leta 2010 je bil namreč zaposlen v Tekstini. Od upokojitve dalje večino prostega časa zavzeto posveča zbiranju novega ali zgolj pozabljenega materiala o malo ali večini popolnoma neznani preteklosti prve tekstilne tovarne na slovenskem ozemlju, katere tradicija se s Tekstino d.d. ohranja že 190 let. Številni poslušalci predavanja so dokaz, da za tovrstne zgodovinske tematike obstaja veliko zanimanje

V vedenju o razvoju predilnice od ustanovitve leta 1826 in začetka njenega obratovanja leta 1828 pa do leta 1900 zeva še precej lukenj. Dušanu Krečiču je uspelo iz najrazličnejših virov pridobiti kar nekaj dokumentov, ki bodo pripomogli k temu, da se te luknje zakrpajo. Predilnica je bila ob ustanovitvi za takratne razmere zelo moderna tovarna. Investitorji so se za gradnjo v Ajdovščini po vsej verjetnosti odločili iz treh razlogov: reka Hubelj, katere tok je poganjal kolesje tovarne, cenena delovna sila in dokaj ugodne prometne povezave. Med večjimi ''delničarji'' so se pojavljala mnoga pomembna imena takratnega gospodarskega življenja Trsta in avstrijskega Primorja, med katerimi nastopata tudi najbogatejša Slovenca tiste dobe, Janez Nepomuk Kalister in njegov nečak Josip Gorup.

»V letu 1839 je predilnica zaposlovala 224, barvarna 90 in mehanična delavnica 29 delavcev. Zanimivi so tudi podatki o tem, kako je naraščalo število vreten v predilnici. Med tem ko jih je imela leta 1835 6.000, se je njihovo število v osmih letih več kot podvojilo /…/ Tovarna je bila opremljena s tedaj najmodernejšimi stroji. Prejo je izdelovala na selfaktorjih, ki so bili v tedanji Avstriji še malo znani. Prva v avstrijskih deželah je leta 1839 dobila tudi Fourneyronovo turbino, ki je bila izdelana v Parizu.«[1]

Izgradnja in obratovanje tako velike tovarne v gospodarsko dokaj slabo razvitem okolju, obkroženem z vasmi, ki jih je do tedaj zaznamovalo predvsem kmetijstvo, je pomenila začetek sprememb tudi za lokalno prebivalstvo. Tovarna je namreč potrebovala delovno silo, ki jo je črpala iz okoliškega kmečkega življa. Lastniki in poslovodni kader pa so bili priseljeni od drugod. Med zaposlenimi je bil velik del žensk in otrok. Dvojnost med domačo »manualno« delovno silo in tujimi, kapitala lačnimi »gospodarji« je pogosto povzročala nezadovoljstvo prvih. Upor proti slabim delovnim pogojem in prenizkim mezdam je dosegel vrhunec leta 1909, ko so tekstilni delavci kar devet tednov vztrajali v stavki.

Podjetje se je tekom 19. in začetka 20. stoletja večkrat preimenovalo, spreminjali pa so se tudi lastniki. Tovarna je v drugi polovici 19. stoletja preživela dva katastrofalna požara, prvega leta 1881 in drugega leta 1894. Po obeh požarih so v obnovitvenih delih poslopja dobila nekoliko drugačno podobo. Delo v tovarni se je zaradi 1. svetovne vojne zaustavilo in njeni prostori so služili za vojaško bolnico, leta  1928 se je proizvodnja popolnoma prekinila. Med drugo svetovno vojno so bile v njenih prostorih skladišča, vojašnice in konjušnice.

Kmalu po vojni, julija 1945, so se pojavile prve pobude za oživitev ajdovske predilnice, ki bi zagotovila delovna mesta. Poslopja tekstilne tovarne so sicer leta 1945 delno prešla v last obrata za predelovanje sadja, iz katerega je izšel današnji Fructal, v letih 1948-49 pa je prišlo do ustanovitve Tekstilne tovarne Ajdovščina (TTA), kar je pomenilo tudi novo obdobje v ajdovskem tekstilstvu.

Ajdovščina je bila tudi po drugi svetovni vojni pomembno industrijsko središče. Zadnja desetletja so zaradi različnih vzrokov pripeljala do propada ali vsaj precejšnjega zmanjšanja večine velikih industrijskih podjetij (Splošno kovinsko podjetje, Lipa, IKA in Primorje so nehala obstajati), druga so se bolj ali manj uspešno lastniško prestrukturirala. Seveda se je na njihovih pogoriščih začelo razvijati nekaj novega, ampak ne gre pozabiti, da so ta podjetja pripomogla k podobi in identiteti celotne zgornje Vipavske doline. Nočemo, da bi spomin na tovarne zbledel, saj to niso bili le prostori, kjer se je proizvajalo, podjetja so nudila veliko več, sponzorirala so športne klube, sooblikovala so krajino, izdajala časopise. Svojim zaposlenim so dajala možnost letovanja v objektih, ki so jih kupila ali zgradila in jim ponujala varnost, identiteto ter ponos. Nekatera med njimi so zrasla tako rekoč iz nič, s požrtvovalnostjo in iznajdljivostjo zaposlenih pa so postala pomembni nosilci razvoja občine.

Že sedaj vabimo vse, ki bi želeli z nami deliti spomine o ajdovskih tovarnah in njihovem pomenu v družbi, da se nam pridružite v mesecu oktobru, ko bomo v Lavričevi knjižnici Ajdovščina v sodelovanju z Goriškim muzejem zbirali fotografije, predmete ter zapisovali vaše pripovedi. Zbrani material bo v veliko pomoč pri oblikovanju razstave o industrijski dediščini, katero naj bi predvidoma postavili naslednje leto v Ajdovščini.

 

Matjaž Stibilj

Lavričeva knjižnica Ajdovščina

[1] Naših 25 in 148 let, Tekstina Ajdovščina, november 1974.