Pot smo pričeli v vasi Pirniče in se podali čez Peske. Na začetku je bila pot kar strma in  za nas zahtevna, ampak ker  smo se večkrat ustavili, malo počivali in poslušali Milana, ki nam je na zabaven način povedal veliko zanimivega  in poučnega, smo z veseljem premagovali pot.

 Med hojo smo opazili, da je Šmarna gora kar dobro obiskana, saj smo srečevali veliko pohodnikov, čeprav vodi na Šmarno goro kar 15 poti, nekatere  kar zahtevne.  Ko smo prehodili najbolj strmi del gozdne poti, se je nato začela  bolj položna makadamska cesta, tako da so se noge malo odpočile. Pred samim vrhom pa je bilo spet za nas malo bolj strmo, ampak smo tudi to premagali. Jesensko sonce nas je prijetno grelo in nam dajalo moči, a čutili smo, da bo takih dni zelo malo, saj se približuje zima.

 Ko smo prišli na vrh, nam je nebo ponudilo razglede na vse strani. Najprej smo si ogledali daljno okolico, saj je bila vidljivost odlična. Z gore se vidi Triglav, Stol in koroški Obir, Krim, Snežnik in Trdinov vrh na Gorjancih in še mnogo  kaj…

Šmarna gora je osamelec na severu Ljubljanskega polja. Ima dva vrhova: nižjo Šmarno goro  (669 m) in višjo, Grmado (676 m). Zaradi lege in razgleda je postala priljubljena  izletniška  točka. Predvsem jo  obiskujejo Ljubljančani in okoličani. Ima tudi bogato zgodovino.

Šmarna gora je dobila ime po Mariji, zavetnici šmarnogorske  cerkve. To je romarska cerkev in je prvič omenjena leta 1324. Mi smo si  cerkev tudi ogledali  in vidi se, da je obnovljena. Milan in Jože sta tudi pozvonila ob 11.30, tako kot govori legenda za časa Turkov.

Malo smo se okrepčali s kavico, osvežilna pijača nas je odžejala in sendvič je dal moč. Gostinska ponudba je dobra in prijazna. Čisto drugače sem si predstavljala to Šmarno goro! A bila mi je  zelo všeč.  Za vedno jo bom ohranila  v lepem spominu.

Vračali smo se po poti, ki nas je pripeljala v vas Zavrh z  lepimi hišami in veliko cvetja. Preživeli smo en  lep dan, s soncem obsijan in polni  bogatih vtisov  smo se vračali proti domu.  Doživeli smo veliko lepega, čeprav smo bili tako  blizu naše Vrhnike.

Taki pohodi, ki so nagrada za vztrajno hojo vsak teden po okolici Vrhnike, so za nas bolj ali manj podvigi, zato se jih veselimo in še posebej uživamo.

Ob koncu se v imenu Vandrovk zahvaljujem vodičema Milanu in Jožetu za potrpežljivost.

Zapisala in foto:  Šurca Fani