»Pa to ni nobena zima, brez snega in kar naprej dežuje!« so se zjutraj dušali Zimzeleni, ko smo se po novem letu prvič zbrali pred šolo.

» Imaš dežnik? Pa ti, da tisti ni premajhen! Pa anorak?« smo ocenjevali opremo za deževni dan. 

»Vreme je, torej gremo!« Kar 35 pohodnic in pohodnikov je nasmejanih začelo hojo proti Planini in zavetišču.  Koliko smo si imeli povedati. Kmalu je prijetno kramljanje zmotil kar močan dež in vsa oprema je prišla prav. Vajeni vsakega vremena smo zdaj gledali bolj okoli sebe. Beli cvetovi črnega teloha so že tako razprti, kot da smo v marcu. Tudi prve trobentice sramežljivo kukajo izpod rjavega listja. Pred nami je zaplahutala ptica ujeda in se jezila, da jo motimo pri počitku na mokrem drevesu.

Pri koči smo se stisnili pod zasilno streho in pojedli dobro malico, ki jo je poklonil Janez za svoj praznik. Še posebno je teknila potica.

Poiskali smo ne preveč blatno pot proti Jelovcu mimo kraške jame, kjer je Milan spomnil pohodnike na predavanje o 10 000.  jami nad Vrhniko in razložil, da jama, pred katero stojimo, nima povezave z drugimi.

Zaselek Jelovec je bil znan po mogočnem kozolcu, v katerega je strela udarila trikrat, potem pa ga niso več obnavljali.

Proti dolini Bele in Starega malna smo videvali že zelene telohe in prve jetrnike. Iz doline smo se vzpenjali proti Strmici, a zavili po vrhniški priljubljeni poti, ki ji pravimo kar »po plinovodu«.

Dežja sploh nismo več občutili, le luž je bilo vedno več in večje. Na golih vejah so  se pozibavale velike dežne kaplje in če si šel kje preblizu, je bilo kaj hitro nekaj mokrega za vratom.

Na koncu prijetnega, a deževnega pohoda smo se pogreli s čajem in kavico, med klepetom pa ugotovili, da smo hodili skoraj 4 ure.

Nekdo se je spomnil, kako žilavi smo vrhniški pohodniki, saj so tri skupine odšle vsaka v svojo smer in to je več kot 100 udeležencev.

»Slabega vremena sploh ni, je le vreme in opremiti se je treba za tisti dan, pa so užitki popolni!« Mi smo uživali.

Zapis: Elica Brelih

Foto: Joža Miklavčič