Z avtobusom smo se odpeljali proti morju po avtocesti do izvoza za Črni kal, mimo Hrastovelj in Gračišča do mejnega prehoda Sočerga ter pred Buzetom zavili levo v vas Brest s cerkvijo in manjšim stolpom dveh zvonov. Markacije za Istrsko planinsko pot (IPP) so nas usmerile v gozd, kjer so dišali borovci. Dvignili smo se v strmino skal in prišli do planinske koče v borovem gozdu. Od tu dalje se je pot nadaljevala zložno, dreves je bilo vedno manj. Veter je valovil trave in steza se je strmo zajedla v pobočje gore, po katerem so cvetele navadne mračice in narcise, mi pa smo se kmalu znašli na 1014 m visoki Žbevnici. V daljavi smo prepoznali Slavnik in v zatišni kotanji opazili v travah naravni vrt rdečih navadnih potonik.

Vrh smo zapustili po IPP na severnem pobočju. Veter je hladil ozračje toplega dne, valovil trave, raznašal vonj cvetočih malih jesenov, mi pa smo se čudili cvetovom rumenega podraščeca. Pri nekdanjem vodohranu Istrskega vodovoda smo se obrnili levo navzdol v mešani gozd, se spustili do dna doline ter prišli navkreber v vas Trstenik, kjer ljudi ni bilo, le bršljan in drevje, ki sta obraščala stare istrske hiše in kapelo v pokopališkem zidu.

V zvoniku je zazvonilo poldne, nas pa je zakril gozd vse do ozke steze pod belim ostenjem, ki se je kmalu odprla med  zraščene travnike borovcev, grmovja in brinja. Med travami, cvetovi zlatega korena, vrtovi potonik in irisov smo se zagrizli v strmino, vdihavali sonce in bele skale ter v vonju  zelišč osvojili vrh Gomilo (1026 m). Kakor pisane ptice v belih klobukih smo posedli s pogledi na oddaljena hribovja od Slavnika,  Žabnika (Ostriča) do Snežnika in Učke na jugovzhodu. Kljub vetru, ki je mešal pogovore s plapolanjem šotora nad nami, je bil vrh obdan z neko spoštljivo tihoto, ki človeka prevzame, ko začuti divjo lepoto skalovja in rastja tega predela hrvaške Istre.

Sestopali smo počasi po razpotegnjenih stezah skozi borove in mešane gozdove ter prišli v Račjo vas, kjer je čakalo hladno pivo. Avtobus nas je zibaje odpeljal domov, jaz pa sem pestovala misli na osvojena vrhova, tako enaka in tako različna obenem,  misli na modro nebo nad istrskimi vasmi med zelenjem in kamnitimi vrhovi hrvaške Čičarije. Nehote je njen droben delček, zelen in svetal, ostal z mano. Če boš kdaj šel tja in vse to videl, boš  vedel zakaj.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik