Spet je bil prvi torek v mesecu, vendar to ni bil navaden torek, ampak pustni torek in Sončki smo se odpravili na slovensko obalo, na potep od Izole do Portoroža. Ker pa je bil PUST, so se pohodnikom pridružili še čarovnica, hipijevka, klovn, gradbišče, šef gradbišča, kmetica, ki smo jo klicali kar teta Pehta, Pika Nogavička, ptica in še nekaj drugih.

Pohod smo začeli v Izoli na avtobusni postaji, kjer smo se najprej malo posladkali, naši Vera in Majda sta spekli zelo dobro pecivo. Zvedeli smo, da se staro mestno jedro Izole nahaja na nekdanjem otoku, ki je danes povezan s kopnim. Pot od Izole do Portoroža poteka po zelo lepem delu naše obale, ki jo sestavljajo tri vrste kamenin. Najprej smo naleteli na apnenčaste skale v morju. Ob poti proti hotelu Delfin pa smo občudovali tudi številne jahte.

Ker je pihala rahla burja, so valovi butali ob obalo in jo ponekod celo poplavljali, kar pa nas ni motilo, zato smo krenili na pot proti Belvederu na vrh polotoka Ronek. Tu je krajinski park Strunjan, ki obsega celoten Strunjanski polotok od Simonovega zaliva do izliva Strunjanskega potoka, vključno z 200 metrskim pasom morja. Vključuje tudi notranji del Strunjanskega zaliva s Strunjanskimi solinami in z laguno Stjužo. Spotoma smo naleteli na drugo vrsto kamenin, na fliš, ki gradi strmo severno obrežje - Strunjanski klif. Prepadne stene, visoke do 80 m so zgrajene iz mehkih kamnin, ki jih morje, veter in dež stalno spreminjajo. Na rtu Ronek rastejo celo prave sredozemske rastline, kot sta mirta in jagodičnica. Pot nad Strunjanskim klifom je lepo urejena in nudi čudovit razgled na Tržaški zaliv in na severno obalo Strunjanskega polotoka. Najlepši pa je pogled na Mesečev zaliv ali zaliv Sv. Križa, nad katerim se dviguje kamniti Strunjanski križ. Od križa smo se spustili v Strunjan, kjer smo si v restavraciji na plaži privoščili kavico in malo klepeta ter uživali ob pogledu na Piranski zaliv.

Pot smo nadaljevali preko Strunjanskih solin, kjer smo se srečali še s tretjo strukturo tal, poplavno ravnico ob izlivu Strunjanskega potoka. Pri Strunjanskem kampu smo

videli največji drevored pinij pri nas, ob poti proti tunelu pa smo opazovali cvetoče mimoze in rožmarin ter visoke trave. Tunel je ostanek nekdanje Porečanke – Parenzane,  ozkotirne železnice, ki  je povezovala Trst s Porečom. Danes je po stari trasi speljana kolesarska pot. Na izhodu iz tunela se nam je pridružil še jamski človek in neverjetno, v svoji buči je nosil ravno tako suho sadje, kot ga imamo mi danes. 

Za konec smo se sprehodili še malo ob obali Portoroža, potem pa je po nas prišel avtobus in nas srečne in vesele odpeljal nazaj na Vrhniko.

Besedilo: Danica Kos

Fotografije: