Nova planinska skupina Barjani pri Društvu upokojencev Vrhnika se je prvič odpravila na pohod  četrti četrtek v aprilu na zadnji tisočak pred slovenskim morjem Slavnik.  Ob sedmi uri se nas je zbralo triindvajset zagnanih pohodnikov z vodniki. Odpeljali smo se v smeri Kopra, v Kozini smo zapustili avtocesto in nadaljevali pot z avtobusom do vasi Prešnica.

Slavnik se dviga v slovenskem delu Čičarije nad kakih 500 m visoko planoto Šavrinskega krasa. Njegov široki hrbet doseže v Malem Slavniku (Grmadi) 1001 m, v Velikem Slavniku pa 1028 m.

Je najbolj obiskan vrh Slavniškega pogorja in je eden zadnjih tisočakov pred Kraškim robom in slovensko Istro s čudovitim razgledom na Piranski in Tržaški zaliv, Istro, Karavanke, Julijske in Karnijske Alpe, Dolomite, na okoliške vrhove Vremščico, Nanos s Trnovskim gozdom, Snežnik in na hrvaško Učko. Do višine 850 m je poraščen z grmovjem, na severni strani tudi z gozdovi, vrh sam pa pokrivajo pašniki.

V vasi Prešnica smo zapustili avtobus. Naši vodniki Milan, Sonja, Elica in Jože so pregledali našo pohodniško opremo in nas poučili, kako ravnamo in hodimo s pohodnimi palicami. Kraška vasica Prešnica je stisnjena pod pobočje Slavniškega pogorja. Med potjo skozi vas smo si ogledovali značilno arhitekturo kraške gradnje, strehe z blagim naklonom, kritino izdelano iz korcev, v nekaterih izpostavljenih legah obteženo s kamenjem.

Kmalu smo prečkali železniško progo Ljubljana-Koper in po prijetni položni poti nadaljevali pot mimo zbiralnika vode za napajanje divjadi, do prvega postanka na razgledišču. Med potjo smo opazovali in prisluhnili razlagi o rastlinstvu v jugozahodni Sloveniji. Tako smo spoznali: črni hrast, rešeljiko, borovce, gorski kosmatinec, ozkolistni pljučnik, grozdasto hrušico, narciso in še vrsto drugih. Čas je tako hitro minil, da smo kaj kmalu prispeli do Tumove koče na Slavniku. Naša pohodnica Dragica je rekla:  »Še nikoli nisem tako hitro po ravnem prišla na vrh.«

Vodnik Milan se je z oskrbnikom koče predhodno dogovoril, da bo koča odprta in  skuhali so nam dobro kuhano ječmenovo mineštro (ričet z mesom). Po okrepčilu in krajšem počitku smo se odpravili na razgledišče, kjer smo opazovali Brkine, Čičarijo, Jadransko morje in pogled je segel vse do Učke. Še na Grmado smo se povzpeli, kjer je gasilsko gozdarska opazovalnica gozdnih požarov, saj je z Grmade najboljši razgled na okolico. V suhi travi smo našli netreske, kjer je njihovo naravno rastišče. Nazadnje nam je ostala še pot v vasico Podgorje,  ki je prijetna, urejena, obnovljena kraška vasica s čudovitim cvetjem ob poti. Tukaj smo zaključili naš pohod, prijetno utrujeni, polni pohodniških vtisov in zadovoljni smo se odpeljali proti domu.

Vsem, ki prebirate to pisanje še povabilo:  pridružite se nam, veseli bomo vsakega novega pohodnika.

Tekst: Metka Krašovec

Foto: Andreja Mole in Sonja Zalar Bizjak