Decembra leta 2012, pri svojih 23 letih, sem se podal na pot proti bavarski prestolnici München. Po mnogih neuspešnih poizkusih iskanja službe v domači okolici sta mi to možnost ponudila stara starša, v smislu »probaj in če ne gre, lahko prideš nazaj«. In tako je minil teden, mesec, leto ... Priznam, da na začetku ni bilo lahko. Vse na novo, drug jezik, drugo okolje, občutek, kot da začneš živeti na novo. In kar je bilo najtežje, je bilo to, da sem se ločil od dveh družin. Od tiste prave domače in seveda tudi od vokalne skupine In spiritu.
V Münchnu sem danes zaposlen kot zdravstveni tehnik v zasebni kliniki s poudarkom na kardiologiji, gastrologiji in nefrologiji. Ko se ozrem nazaj, se mi kar nasmeji. Dejstvo, da sem prišel brez izkušenj, z zadovoljivim znanjem nemščine ter da so me na podlagi vsega tega sprejeli medse, me spodbujali in razlagali korak za korakom, je položaj, kateremu se še danes ne morem načuditi. Po dveh letih trdega dela in učenja vseh novitet je prišlo tudi napredovanje. Zdaj se lahko pohvalim, da sem sodelavec specialistom kardiologom, ki izvajajo izjemno kompleksne postopke in še bi lahko našteval.
Slovo od vokalne skupine je bilo zame velik šok. Misel, da ne bi več pel vseh teh lepih ljudskih pesmi, mi ni dala miru. Si sredi Nemčije, izven slovensko govorečega prostora, kar v življenju dejansko pomeni, čakati na dopust in upati, da so pevski prijatelji ob mojem prihodu v domovino voljni, da kakšno tudi zapojemo. Pa le ni bilo tako tragično. Kmalu smo se »dali Slovenci na kup«, začela so se druženja ob spremljavi harmonike ter petja. Sčasoma sem si našel učiteljico za petje, profesorico Anno Hasse, s katero še danes sodelujem. Začela so prihajati vabila s slovenskega konzulata v Münchnu in tudi po kliniki se je hitro razširil dober glas o mojem petju. Na začetku prazen urnik se je začel pestro polniti; petje na slovenskih prireditvah po Nemčiji in tudi na kar nekaj porokah sodelavcev zdravnikov. Sledila so razna povabila, med njimi tudi takšno z željo po petju v španski Sevilli.
Sprejeta pomembna odločitev, odhod v tujino. Z današnjimi očmi – je bila prava. Vse tiste male stvari, ki so bile takrat pomembne, ne štejejo več. Vrednote, ki so mi bile samoumevne, jim danes dajem večjo težo. Še vedno ostajam optimistična oseba in se nadejam, da nekega dne le prepričam slovenskega delodajalca in zopet postanem vaš sokrajan.
Lep bavarski pozdrav »Servus« in »Bodi zdrava domovina, mili moj slovenski kraj«.
Anžej Gračner
