Po zaključku študija in prvih poklicnih korakih v izobraževanju se je na OŠ Vojnik vrnila in od leta 1991 pomembno pripomogla k njenemu razvoju. Od leta 1997 je ob ravnateljici Majdi Rojc opravljala delo pomočnice ravnateljice in s spodbujanjem sodelovalnega dela vseh vključenih v vzgojno-izobraževalni proces soustvarjala vizijo šole. (V intervjuju sva se kot sodelavki tikali.)
Osnovno šolo Vojnik si obiskovala že kot učenka. Kdaj si se odločila, da postaneš učiteljica, in zakaj?
Šolo sem vedno imela rada. Rada sem posegala po knjigah in to mi je kot otroku bil večkrat izgovor, da sem se lahko izognila drugemu delu doma. Kasneje, na predmetni stopnji pa me je pričela privlačevati matematika. Še danes se spominjam zimskih dni, ko sem lahko v topli kuhinji računala še tudi po tem, ko so ostali doma že spali. Ne vem, kako je uspelo ge. Dragici Gregorc, ki je bila takrat moja razredničarka in učiteljica, da me je tako »zastrupila« z matematiko. Sem ji pa hvaležna še danes, saj je to še vedno moja ljubezen.
V sedemnajstih letih opravljanja dela pomočnice ravnateljice je matematika ostajala s tabo tako v pisarni, ko ti je bila pomočnica pri organizacijskih nalogah, kot tudi pri delu z učenci, saj si v vsem tem času kljub obilici dela še vedno tudi poučevala. Z novim šolskim letom je pred tabo nova naloga. Z upokojitvijo dosedanje ravnateljice Majde Rojc si bila izbrana za ravnateljico šole. Kako je v tebi zorela odločitev?
Zelo težko sem se odločila, saj sem se zavedala, kako odgovorno nalogo sprejemam. Šola, na kateri je 713 otrok in 84 zaposlenih, se ne more primerjati s podjetjem z enakim številom zaposlenih. To vedno poudarjam: podjetja imajo zaposlene in stroje, mi pa zaposlene in otroke.
Otroci za svoj razvoj potrebujejo prijetno delovno okolje, ki ga lahko ustvarijo le zadovoljni učitelji skupaj z ostalimi zaposlenimi. In ker smo s kolektivom skupaj z go. Majdo Rojc to dosegli, sem čutila dolžnost, da doseženo tudi skupaj nadaljujemo.
S tvojim spodbujanjem sodelovanja, organiziranostjo in pripravljenostjo prisluhniti in slišati bo želja po nadaljevanju in nadgradnji že doseženega zagotovo uresničljiva. Kaj je tisto, kar si kot ravnateljica OŠ Vojnik še želiš?
Želim si sodelovanja, odgovornosti vseh sodelujočih in zavedanja, da smo soodvisni drug od drugega. Dobimo lahko le toliko, kolikor dajemo. Če dajemo malo, ne moremo in ne smemo pričakovati od drugih nasprotno.
Želim si tudi ustvarjalnega miru na šoli, zato pričakujem, da bodo tisti, ki bi se počutili nezadovoljne, to na pravem mestu znali tudi povedali.
Predvsem pa si želim, da bi se znali poslušati, saj le tako lahko iščemo prave poti za uresničevanje naših skupnih nalog. Sama se bom trudila, da slišim in poskušam uresničevati predloge in želje, ki so uresničljive.
Naši otroci so največ, kar imamo, zato si od vsega najbolj želim, da bi bili v šoli srečni, uspešni in bi znali upoštevati osnovna moralna načela, ki temeljijo na odgovornosti in spoštovanju.
Kaj bi izpostavila iz pripravljenega Programa vodenja?
Morda ravno to, da ohranjamo čim širše oblike sodelovalnega dela na vseh ravneh. Ob tem pa znamo in zmoremo ohranjati osnovne vrednote ter smo odrasli s poštenimi medsebojnimi odnosi dober zgled našim otrokom. Za uspešno šolsko delo vsi zaposleni potrebujemo podporo in zaupanje staršev in okolja, sicer pričakovanega ne moremo dosegati.
Kljub obilici dela si vedno pripravljena prisluhniti, pomagati ljudem okrog sebe. Na kakšen način pa si povrneš energijo oz. si napolniš baterije?
Vedno znova in znova si napolnim baterije, ko sem z otroki. Imam to srečo, da imam pri svojih letih doma še vedno majhne otroke, dve vnukinji, ki me potegneta v svoj svet. Sicer pa še vedno rada berem, kolesarim ali se odpravim v hribe in skupaj s sosedi preživim kakšno prijetno urico. Upam, da bom še vedno, kljub temu da sem sprejela to nalogo vodenja, našla čas tudi za to.
Lidija Eler Jazbinšek
Foto: Jure Vovk
