Najprej je treba poudariti najbolj očitno stvar – graščina je res v zasebni lasti. A le zato, ker je lokalna oblast (ki jo je sicer hvala bogu zaščitila z novo streho in jo tako rešila pred propadom) ni želela obdržati v svoji. Najverjetneje je predstavljala prevelik strošek oziroma je denar od prodaje takrat bolj prav prišel projektom, ki dejansko omogočajo lažje bivanje občanom. Zato je treba že na začetku črtati morebitne zamere do lastnika, zato ker je pač zasebni lastnik. Lahko smo veseli, da je lastnik domačin. Še več: tako kot prvi lastnik, Jurij Lindeški, ki je leta 1524 pozidal dvorec, tudi sam prihaja iz Lindeka in prav na to je najbolj ponosen.
Drugič: zakaj je graščino (oziroma dvorec, kot mu pravi sam) sploh kupil? Pravi, da se je vanjo nesmrtno zaljubil, takoj ko je prvič vstopil vanjo. Bi mu to lahko kdo zameril? Sploh ob dejstvu, da je najprej podrl ograjo, ki jo je prejšnji lastnik, ko je objekt odkupil od občine, nemudoma postavil.
Tretjič: zakaj prenavlja po svoje? Morebiti prenova sprva ni stekla ravno po smernicah »spomeničarjev«, vendar z njimi že vrsto let zgledno sodeluje. Založnik pri obnovi pazi, da je vsaka njegova poteza v skladu z dovoljenji Zavoda za varstvo kulturne dediščine; hitrost prenove pa prilagaja svojim finančnim zmožnostim. Ali kot pravi sam, nečesa, kar se je v prejšnjem sistemu 50 let uničevalo, ne moreš sestaviti v nekaj letih.
Zdaj ko smo razčistili bistvene negativne predpostavke, se lotimo same biti graščine. Verjeli ali ne, v njej življenje dobesedno kipi; dela, ki potekajo, pa gredo v smer samoohranitve. Naj razložim po korakih. V povprečju se vsako uro zamenja deset gostov. Tako tistih, ki pridejo na pijačo, kot tistih, ki zavijejo za graščino, kjer Založnik prodaja domače izdelke. Obenem goji mlade pave in pegatke z namenom, da bo z njimi olepšal dvorišče dvorca. Če k temu prištejemo še številne podtaknjence rastlin, s katerimi prav tako namerava olepšati dvorišče in park, potem govorimo o več kot tisoč življenjih, ki dnevno živijo z dvorcem.
Tako kot pred več stoletji je tudi danes delo osrednja nit življenja graščine. V pomožnem objektu za graščino Založnik s svojim pomočnikom na tradicionalen način izdeluje sokove, likerje, vino, salame in druge domače dobrote. Vse zato, da kot novodobni graščak, ki nima podložnikov, preživi. »Obenem pa mora ostati tudi za kakšno vrečo cementa,« doda. Založnik živi s svojo filozofijo, da človek vse, kar ima, naredi sam. To pomeni, da graščino obnavlja sam, z lastnimi sredstvi. Nepovratna sredstva ga od takrat, ko je videl, kako so nekateri sredstva neupravičeno prejemali za zasebne kozolce, graščina pa države ni prepričala, ne zanimajo več. »Kam pa bi prišli, če bi grofje 'fehtali'?« v šali doda. Dejansko pa se s tem poskuša izogniti tudi temu, da bi drugi narekovali, kaj naj počne z dvorcem. Če človek vloži vse svoje prihranke v neko stvar, potem si res ne želi, da bi jo drugi upravljali. Kljub temu pa Založnikova želja ni, da bi si v dvorcu uredil sobo ali apartma.
Potem ko je prenovil pritličje objekta, je njegov naslednji cilj, da uredi prvo nadstropje in kleti, ki so trenutno še zazidane. »Nihče ni znal povedati, da so za zidovi skrite kleti. Pri obnovi se mi je zdelo, da v tleh nekaj peska pronica. Ko se je okrušilo malce več zidu, smo videli, da se za stenami skriva klet,« opisuje. A to ni edina klet, ki jo je odkril. Pod dvoriščem, kjer parkirajo avtomobili, je še ena velika klet s skrivnimi rovi. Pred leti, ko je gradbincem, ki so obnavljali most v Višnji vasi, posodil vodo, je povsem slučajno naletel na vodnjak. Tudi tega bi rad obnovil.
Skoraj obujena je tudi kapela oziroma vrtna lopa. Precej časa se je spraševal, zakaj je na sredini objekta zvezda, nato pa je več obiskovalcev začelo pripovedovati, da nad njo čutijo nekakšno sevanje. Zdaj bi objekt rad do konca poslikal s freskami in vanj namestil oltar. Zase, za svojo dušo in člane družine ter seveda za vse turiste, ki bodo še prišli na ogled dvorca. Že zdaj lahko sprejmejo cel avtobus turistov naenkrat, jim ob tem ponudijo prigrizke in upajo, da bodo kupili kakšen spominek. Marsikdo ne ve, kakšno reklamo dela Vojniku Založnik; svoje dobrote namreč prodaja v ličnih embalažah, na katerih je marsikje napis Vojnik. »Včasih je graščina imela 500 hektarjev zemlje. Jasno je, da so ogromno kmetijskih izdelkov predelovali. To sedaj počnem tudi sam. Radi bi naredili širok asortiment izdelkov, med 30 do 50, med katerimi bi bila tudi eterična olja, kakšna kozmetika ter seveda prehrambni izdelki.« Prav zato, da bo imel vrhunsko kakovost predvsem kozmetičnih in eteričnih izdelkov, se je lotil tudi čebelarjenja. Prvi panji že kukajo iz oken pomožnega objekta, cilj pa je, da ličen čebelnjak, v katerem bi lahko izvajal tudi apiterapijo, postavi v park.
Tudi o parku se Založnik rad razgovori in predstavi vsako rastlino posebej, saj ima vsaka svojo zgodovino. Večinoma jih je posadil ali celo vzgojil sam. Ker je uredil gredice z zdravilnimi zelišči, upa, da bodo park kot učno pot uporabljali tudi šolarji in drugi občani. Kmalu naj bi bile iz parka naprodaj tudi zdravilne rastlinice, obiskovalci pa si bodo lahko sami nabrali zelišč v lične grajske vrečice. Sredi parka bo postavil permanentne gredice (kup lesa je že pripravljen), kmalu pa se bodo tudi po parku pojavila slikarska stojala, saj vsako jesen pripravi likovno kolonijo (letos bo med 26. in 28. septembrom).
Želja Matjaža Založnika je, da bi se več ljudi oglasilo v graščini in da bili pripravljeni o njej tudi kaj izvedeti. Sam je več kot pripravljen pripovedovati o njej. Želi si, da bi občani graščino prepoznali kot kraj, kjer lahko kupijo grajsko klobaso, višnjevo vino iz Višnje vasi in morebiti kot praktično darilo emblem Vojnika ponesli čez občinske, morda celo državne meje.
Rozmari Petek
