Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za torek, 06.12.2016

jasno
Danes bo pretežno jasno, dopoldne bo po nekaterih nižinah megla ali nizka oblačnost. Najvišje dnevne temperature bodo od 5 do 8, na Primorskem do 12 stopinj C.
-1°C | 7°C
sreda, 07.12.2016
-3°C | 4°C
četrtek, 08.12.2016
-4°C | 9°C
petek, 09.12.2016
-2°C | 7°C
sobota, 10.12.2016
-5°C | 4°C
Opozorila
Torek, 6.12.2016 ob 8h
Dodatnega opozorila ni.
-1°C
7°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

dr. Matjaž Kmecl: Popotovanje iz Litije do ......


INTERVJU, ZAVODI

| |
25.03.2015      12:10
A A

dr. Matjaž Kmecl: Popotovanje iz Litije do Čateža in po duhovni zgodovini


Intervju z dr. Matjažem Kmeclom, literarnim zgodovinarjem, ki je veliko prispeval k razvoju in promociji Levstikove poti od Litije do Čateža.


dr. Matjaž Kmecl
dr. Matjaž Kmecl
Deli:

Rodili ste se leta 1934 v učiteljski družini in kasneje veliko potovali. Nazadnje ste se ustalili v Ljubljani. Se danes počutite Ljubljančana ali predvsem Slovenca?


Kadar me v Revirjih sprašujejo po tem, jim rečem, da sem pač Kumljanec, kar se po njihovo razume kot ‘zarukan rovtar'; tako, za šalo, in se po knapovsko režimo. Sem se pač rodil na senčni strani Kuma, na Dobovcu; potem sem lahko naslednjih nekaj let iz šentjurske šole na sončni strani Kuma, kjer sta bila starša učitelja, užival v širnih pogledih na dolenjsko deželico. Še kasneje, med vojno, smo se potikali okrog Radeč in Loke pri Zidanem mostu, po vojni smo se naselili v Velenju, na koncu sem pristal v Ljubljani. Malo cigansko se sliši, ampak tako je pač bilo. Zelo rad grem na Kum, zelo rad v Šaleško dolino, čeprav je danes industrijsko skvarjena (včasih je bila neverjetno lepa), zelo rad grem kamorkoli po Sloveniji; torej se počutim (malo kumljansko, velenjsko in ljubljansko obarvanega) Slovenca.

 

Mnogi vas imenujejo kar ambasadorja slovenske literature, saj ste tudi sami avtor več del. Katero svoje delo (ali več teh) bi posebej izpostavili in zakaj?


Ne mislim, da sem kaj hudo dobrega napisal; torej o tem raje ne bi govoril.

 

Z gorami ste povezani od malih nog. Ob neki priložnosti ste dejali, da vas je tja zvabila nekakšna erotika, v gimnaziji pa vas je s planinstvom zastrupil ravnatelj Tine Orel. Po vaših besedah je tam zgoraj svojevrstno »osvobojeno ozemlje«, kjer se lahko vsaj malce očistite od čadaste doline in vsakodnevne rutine.


Kumski hribi so, tako si mislim, nekaj malega pustili v otroški duši; potem je bil tu oče, ki je kar naprej govoril, da bomo šli skupaj na Triglav, čeprav potem nikoli nismo šli. Nato je stopil v moj svet naš dragi gimnazijski ravnatelj Tine Orel, dolgoletni zaslužni urednik Planinskega vestnika; ta me je nekoč pobral iz jutranjega zavetišča in me za ves dan odpeljal v Logarsko dolino. Ko smo maturirali, nam je priskrbel tam tudi velik šotor; takrat sem prehodil velik del Grintovcev; bos, ker nisem imel čevljev. In šele sredi univerzitetnega študija sem neke jeseni sam krenil na Triglav, kamor sem se potem v življenju desetindesetkrat vztrajno vračal; pa tudi v druge hribe. Imate prav: za sprotno očiščevanje glave, za dušo, kot se reče, pa tudi za krotitev telesa.

 

Vsekakor ste vsestranski (o vašem delu pišemo posebej), poleg strokovnega dela kot dolgoletni profesor slovenistike na ljubljanski univerzi, literarni zgodovinar in teoretik ter pisatelj, pa ste »zašli« tudi v politiko. Je bilo to nuja, zlo ali le dopolnilo k vašemu strokovnemu delu? Ste vstopili, da bi vanjo vnesli več kulture?


Predvsem zato, ker sem bil zmeraj bolj prepričan, da ni prav zelo etično, če na vse strani samo solimo pamet, resničnega dela pa ne vzamemo v roke. Premalo je samo vzklikati Slovenec sem! Zgodovina slovenske literature je sicer lepa reč, rad sem ji služil, toda zdela se mi je v nekem trenutku pač premalo.

 

Kot literarni zgodovinar zelo dobro poznate tudi Frana Levstika. Ob začetkih Levstikove poti iz Litije do Čateža ste kot literarni zgodovinar veliko pomagali s svojimi izkušnjami in nasveti. Na pot ste se vrsto let odpravljali tudi s študenti slovenistike. Pred vami je to delo opravljal prof. dr. Anton Slodnjak, vaše delo nadaljuje prof. dr. Miran Hladnik. Leta 1989 ste ob prvem natisu Levstikovega »Popotovanja« v knjižici Levstikove poti zapisali, da gre pri popotovanju iz Litije do Čateža v bistvu za popotovanje po duhovni zgodovini.


Potopis je v 19. stoletju pomenil možnost za okvirjenje drugih, ne ravno potopisnih sporočil. Na prvi pogled je potopisec sicer govoril o tem, kar naj bi med potjo imenitnega videl, v resnici pa je bilo bistveno vse kaj drugega. Pri Levstiku, recimo, tako imenovani literarni program. Bil je prepričan, da je Dolenjska najbolj slovenska pokrajina, ker ne meji na prav noben neslovenski svet in tako ne more biti nikakor kulturno ‘okužena’. Zato se mu je zdelo več kot primerno, da med potjo po njej premisli najintimnejši in najzgoščenejši del slovenske kulture – jezik in literaturo. Bil je v mnogočem učenec stare šole, ki je zahtevala od sleherne literarne ‘oblike’ tudi vnaprej določeno ‘vsebino’, odmerjeno in odmejeno s celotnim narodnim kulturnim oziroma duhovnim ustrojem. – V tem smislu je treba razumeti tudi opazko o potovanju skozi ‘duhovno zgodovino’.

 

Najznamenitejši del “Popotovanja” naj bi bil tisti, ki govori o literaturi in poskuša povedati nasvet, kako in kam naj se slovenski pisatelji obračajo, da bo njihovo delo smiselno in narodno. V spis je torej vključil svoj literarni program, tudi na pohodih smo se večkrat pridružili prizadevanjem za krepitev slovenskega jezika in kulturno samoohranitev. Kako ocenjujete več kot poldrugo stoletje star literarni program z zornega kota današnjega Slovenca? In z vašega zornega kota osebno?


Kot zgodovinsko in motivacijsko dragocenost. Poglejte, kolikšno množico ste s svojim dragocenim delom uspeli pritegniti na Levstikovo pot! Ne gre samo za pohodništvo – ‘dodana vrednost’ je v tem primeru tudi izkaz pripadnosti neki skupnosti in njeni kulturi. Njeni zgodovini, s tem pa tudi njeni sedanjosti in prihodnosti. Levstik je – v današnjem žargonu rečeno – neke vrste peticija, ki jo pohodniki podpisujejo s svojo hojo od Litije do Čateža (in še malo naprej).

 

Se Slovenci dovolj odločno bojujemo za slovenski jezik in kulturno samoohranitev? Znamo dovolj ceniti svoj jezik?


Od nekdaj trdim, da je raba materinščine pri tako maloštevilnem narodu, kot je naš, predvsem moralno vprašanje: ali vidimo v njej tolikšno vrednoto, da se ‘splača’ zanjo kakorkoli truditi. Trubar je bil neizrecno celo prepričan, da gre za skoraj teološko vprašanje: najvišji Gospod je že vedel, zakaj je ustvaril (tudi) slovenščino; torej je njeno zanemarjanje greh zoper Boga. Podobno Prešeren in še kdo – na različne načine. Šele kasneje – in še posebej danes – je v takšen odnos vstopil pojem ‘splačljivosti’, statistične pragmatičnosti (o čemer piše že Vraz), celo tržnosti. Potem pa je stvar sprotnih jezikovnih ‘normativcev’, čému pritegnejo: ali trgu ali veri. Levstik, naj spomnim, je po Trubarjevo trdil, da je ‘jezik narodu vse’, aksiom.

 

Mladi namesto po knjigah vedno pogosteje posegajo po internetu. Je to prednost ali slab obet za slovensko literaturo? Nas je lahko strah za usodo slovenskega jezika in literature?


Zakaj bi nas bilo strah? Če bomo verjeli v svoje slovenstvo, najsi gre za jezik ali literaturo, se ni česa bati. Za takšno vero, prepričan sem, stoji in hodi tudi množica pohodnikov od Litije do Čateža. Medmrežje in vse, kar gre zraven, pa je nuja današnjega časa; bog varji, da bi ga zanemarili.

 

Slovenci smo, pravijo, pohodniški narod. Radi hodimo v gore na zahtevne ture, mnogim zadostujejo že krajši sprehodi, prehoditi 22 km Levstikove poti pa tudi ni mačji kašelj. Levstikova pot je prva pohodniška pot, ki je nastala na osnovi neke literarne predloge, nekaj let kasneje so odprli tudi Jurčičevo pot iz Višnje Gore do Muljave. Si šport in kultura lahko podajati roki?


Kultura je zelo širok pojem; je vse tisto, kar zmoremo – preprosto in poenostavljeno rečeno – narediti mimo ‘nature’. Zelo razširjeno in uporabljeno je tudi poimenovanje ‘telesna kultura’ za šport. V tem smislu je pohod od Litije do Čateža dejanje telesne kulture na eni in duhovne na drugi strani: pohodniki opravijo že s samo hojo telesnokulturno dejanje, v prav nobenem primeru pa že vse od začetne odločitve do zaključne kulturne prireditve ne obstanejo zunaj zgodovinske, duhovne, literarne, jezikovne kulture. Oboje gre sijajno skupaj, naj kdo pri svoji odločitvi na to pomisli ali pa tudi ne.

 

Februarja letos ste praznovali 80. rojstni dan. S čim se ukvarjate zdaj? Pravega prostega časa za poležavanje verjetno tudi zdaj nimate.


Kakšno reč že še delam, kolikor seveda zmorem. Malo pa živim od starih spominov, tudi na premnogokrat prehojeno Levstikovo pot od Litije do Čateža.

 

Imate morda kakšno posebno sporočilo za popotnike, ki že 28 let vztrajno merijo pot iz Litije do Čateža in so po nekaterih podatkih vsi skupaj prehodili razdaljo, s katero bi posameznik že osemkrat prišel do lune in nazaj?

Naj hodijo vztrajno še naprej, luna je šele najbližje nebesno telo. Vi jim boste pa tudi tako zvesto stali ob strani, kot ste jim doslej. Vsi zaslužite v mojih očeh najvišjo hvalo!

 

Hvala, profesor Kmecl! In še na mnoga leta!





Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
ŽELIŠ BITI TUDI V BODOČE NA TEKOČEM S TEM, KAR OBJAVI ZAVOD LEVSTIKOVA POT? x
Naroči se na e-obveščanje in ostani v stiku z nami in ne zamudi več nobene pomembne novice ali dogodka!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Koledar dogodkov Preglej vse
December 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15
06.12.2016
Danes ni dogodkov.

Bodite prvi pri oddaji mnenja.