Tokrat smo se v društvu odločili, da bomo praznovali Martinovo prav na god tega svetnika, to je bilo v petek 11.nov.2016. Pot nas je vodila na drugi konec Slovenije, vse do očesa naše domače Slovenske kokoške. Odpotovali smo ob jutranjem svitu kljub ne ravno obetavni vremenski napovedi.
Od Opatjega sela do Komna smo po vaseh pobirali udeležence in se v Senožečah priključili na avtocesto. Pot nas je vodila mimo Nanosa - branika Vipavske doline. Na dan našega izleta se je ovil z megleno kapico, v davni preteklosti pa je bil na njem svetilnik. Ta je ladjam v Tržaškem zalivu kazal pot do matične luke, vzdrževali pa so ga menihi nekdanjega samostana na Nanosu. Peljali smo se mino Postojne, kjer se zaključuje kraška pokrajina matičnega krasa. Ta se razteza vse od Trsta pa do Postojne in tu se Kras piše z veliko začetnico. Svetovno znana Postojnska jama je letos postregla še z enim izjemnim dogodkom: človeška ribica je v akvariju Koncertne dvorane izlegla jajčeca, iz katerih se je izleglo kar 22 »zmajevih« mladičkov.
Po poti po Ljubljanski kotlini smo zvedeli marsikaj o mostiščarjih, o barju, v barjanskih tleh ohranjenem kolesu z ojesom in drevaku. Zvedeli smo zgodbo o Argonavtih in Jazonu, ki je premagal zmaja in je zato še danes v grbu našega glavnega mesta kot njegov simbol. Poučili smo se o barjanski prsti, ki je postala šota in služila dolgo časa kot energent za industrijo in domačo uporabo. V Domžalah smo izvedeli, da je to od nekdaj zelo napredna in bogata občina, kjer je bila organizirana ena prvih obrtnih con, v in so med drugim izdelovali tudi slamnike. Bližnji Kamnik je staro mesto, ki je že v 13. stoletju kovalo svoj denar, nekaj časa je bil glavo mesto Dežele Kranjske, pozneje pa poleg Ljubljane najpomembnejše deželno mesto. V tem mestu je veliko znamenitosti, med katerimi velja posebej izpostaviti stari grad in z njim povezana legende o Veroniki, v cerkvi Frančiškanskega samostana kapela Božjega groba - delo našega znanega arhitekta Jožeta Plečnika.
Mimo Trojan, ki danes slovijo po okusnih krofih, v času Rima pa so bila pomembna poštna postaja na cesti Emona Julija – Celeia (današnja Ljubljana- Celje), smo se spustili v Savinjsko dolino. Savinjsko dolino imenujejo tudi dolina zelenega zlata po hmelju, ki je tu pomembna kmetijska kultura. V te kraje so ga prinesli menihi in iz njihovih vrtov se je razširil po okoliških poljih. Hmelj je poleg vode in ječmenovega slada najpomembnejša sestavina piva, ki mu daje za posamezno vrsto piva značilno aromo in grenčino. Dolgo tradicijo gojenja in predelave hmelja prikazuje Muzej hmeljarstva v Žalcu. Letošnja novost pa je fontana piva v središču mesta, ki je tudi sicer središče hmeljarstva v Savinjski dolini.
V sosednjem Šempetru v Savinjski dolini je v obliki parka lepo urejena rimska nekropola, znana po najlepših spomenikih iz časov Rima na slovenskih tleh. In že smo se peljali mimo Celja, ki je v času navečjega razcveta Celjskih grofov prav po njih dobilo naziv knežje mesto.
Slovenska Bistrica velja za eno najstarejših mest na slovenskem. Med večje kulturno zgodovinske spomenike v mestu sodita grad in cerkev Sv. Jerneja. Grad je iz 13. stoletja, med njegovimi pomembnejšimi lastniki pa velja omeniti Goriške grofe, Habsburžane, Celjske grofe in grofe Attems. V cerkvi sv. Jerneja pa so med največjimi kulturnozgodovinskimi spomeniki Schmidtova oltarna slika cerkvenega patrona in Holzingerjevi oltarji.
Zadnje večje mesto ob naši poti je bil Maribor, o katerem smo izvedeli veliko zanimivega. Mariborski Lent je danes poznan kot kraj poletnih prireditev, ime lent pa pomeni pristanišče. Mariborski lent je bil v preteklosti pomembno splavarslo pristanišče, saj je letno v njem pristajalo preko 1500 šajk in splavov. Danes je Lent poznan predvsem po najstarejši trti na svetu. Čeprav se njene točne starosti ne da določiti zaradi poškodb v deblu, je bila starost trte ocenjena na preko 400 let. Na upodobitvi Lenta iz leta 1600 je namreč vidna trta ob fasadi hiše, ob kateri raste še danes.
Ob naši poti med Mariborom in Gornjo Radgono smo na griču nad dolino Pesnice občudovali mogočni grad Hrastovec. Grajski kompleks je nepravilne peterokotne tlorisne oblike in utrjen s tremi večjimi okroglimi in dvema pravokotnima stolpoma. Eden od pomembnejših lastnikov je bila družina Herbersteinov. V bližini gradu sta ohranjena dva grajska ribnika, ki sta danes pomembno zatočišče ptic in drugih vodnih in obvodnih živali in rastlin.
Naš prvi ogled je bil namenjen oljarni Kocbek v bližini Svetega Jurija ob Ščavnici, kjer je prednik današnjih lastnikov kupil posestvo ter se začel ukvarjati z mlinarstvom in oljarstvom že leta 1929. Od takrat prenašajo znanje iz roda v rod in ga nadgrajujejo s sodobnimi tehnologijami ter tako dosegajo visoko kakovosti izdelkov. Danes se je družina posvetila izključno pridelavi olja in se od leta 1994 kot edina ukvarja s hladnim stiskanjem olja. Pri tem postopku semen ne pražijo, ampak olje stiskajo iz posušenih semen, kjer temperatura ne presega 40°C. Tako dobijo popolnoma naravno olje, ki je po vonju, barvi in okusu skoraj enako semenu. Po predstavitvi dejavnosti in ogledu oljarne so nam pripravili bogato degustacijo različnih vrst olj in dobrot iz olj in bučnih semen. Kot posebnost smo poskusili tudi čokolado z različnimi dodatki kot na primer čebulo, rožmarinom, jabolki,… Degustacija nas je prepričala v kakovost njihovih izdelkov, zato smo se z njimi v njihovi trgovinici izdatno založili.
Naša naslednja postaja je peljala čez »Most prijateljstva« iz leta 1969 v Avstrijo, točneje na ogled mesteca Bad Radgensburg. Na začetku prvotnega mosta je nekdaj stala mitnica, na kateri so pobirali mitnino. Že v 13. stoletju je bil Bad Radgensburg pomembno trgovsko središče predvsem za trgovanje z železom, vinom, soljo in medom, dobro utrjena pa je predstavljala tudi utrdbo proti Madžarskim vpadom. Vse do leta 1918 je bila tesno povezana z Gornjo Radgono, ki je zaradi lege na pobočju grajskega griča dobila ime Gornja Radgona. Slovensko in Avstrijsko Radgono ločuje državna meja, ki tukaj teče po reki Muri. Sprehod po mestu nam je razkril majhno, a simpatično mesto z glavnim trgom. Ob njem smo videli poleg mestne hiše še hiše bogatih plemičev in trgovcev. Skozi mogočna baročna vrata smo se sprehodili do Marijine cerkve, v kateri so bile še leta 1920 nedeljske maše v slovenskem jeziku, na kar spominja tudi slovenski napis nad vrati. Na poti proti mostu smo se ustavili tudi ob hiši v Slovenskih Goricah rojenem Janezu Puhu. Tu je služil kot vajenec in nabiral znanje s področja, na katerem je kasneje postal znani izumitelj, mehanik in proizvajalec vozil. Leta 1906 je izdelal motocikel, ki je zmagal na sloviti dirki za pokal Gordon – Bennet in dosegel povprečno hitrost 77 km/h. S svojimi avtomobili je oskrboval tudi Avstrijski dvor, njegov avtomobil tip VIII pa je med 1. svetovno vojno veljal za najbolj zanesljivo osebno in sanitetno vozilo.
Poslovili smo se od Bad Radgensburga, ki je od odkritja termalnih izvirov 1978 tudi zdraviliško mesto, in se čez že omenjen most prijateljstva vrnili v Gornjo Radgono. Kljub Martinovemu smo tokrat tam izpustili pokušino vin, po katerih naša Radgona slovi daleč naokoli, in se zapeljali do Markišavcev, naselja severno od prestolnice Prekmurja, Murske Sobote. Naš naslednji obisk je bil šunkarna Kodila. Tam se že tretja generacija družine Kodila ukvarja s predelavo mesa in mesnih izdelkov. Predstavili so nam družinsko podjetje in pokazali zorilnice z ilovnatimi ometi in slamnato streho. V takih prostorih so včasih zorele prekmurske šunke in prav to daje suhomesnatim izdelkom poseben okus, ki ga lahko imenujemo kar tradicionalno prekmurski. Obisk šunkarne smo zaključili z obilno degustacijo njihovih dobrot, ki smo jih seveda nakupili tudi za naše domače.
Našo pot smo nadaljevali v Mačkovce v znano vinsko klet Marof, ki se nahaja prav v očesu slovenske kokoške. Korenine zdajšnje kleti segajo v leto 1905, ko je madžarska družina Szápáry tu postavila lovski dvorec z gospodarskimi poslopji in vinsko kletjo. Nova je bila odprta septembra 2009, meri 1200 m², vina večinoma zorijo v hrastovih sodih, nekaj tudi v cisternah iz nerjavnega jekla, letna pridelava seže do 120 tisoč steklenic. Sprehod po njihovih proizvodnih prostorih smo zaključili v sodobno opremljenem degustacijskem prostoru, od koder se ponuja čudovit razgled na prostrane okoliške vinograde in naravo. Naš obisk vinske kleti smo zaključili z degustacijo štirih vzorcev vina, ki nas je prepričala o odlični kakovosti. Zato smo nekaj steklenic nabavili za domača praznovanja in prijatelje.
Naš tokratni izlet smo zaključili v Beltincih v gostilni TONČEK, kjer so nas v zelo lepem ambientu prisrčno sprejeli. Prijazna gospodinja nas je sprejela s šilcem domače slivovke in nas povabila v dvorano, kjer je sledila prava martinova večerja s predjedjo, toplo ajdovo-gobavo juho in obilnim glavnim krožnikom martinovih dobrot. Kot se na martinovo spodobi je sledil krst vina, ki je bil naravnan na današnji čas. V obredu krsta mošta je župnik obdelal vse aktualne, pokojne in novoizvoljene politike. Naši udeleženci pa so se tudi zavrteli ob glasbi domačega harmonikaša. Večer smo zaključili z zelo nevsakdanjo sladico – vendar zelo dobro.
V strahu na vreme, ki nas čaka proti domu smo se odločili na povratek in domov prispeli med eno in dvejo zjutraj. BILO JE LEPO. Hvala šoferjema: Damjanu in Draganu ter vodički Zdenki Kompare,ki je današnji zapis izdatno dopolnila in ne nazadnje tudi AVRIGU, kot organizatorju.
Zapisala Nives Urdih v sodelovanju z gospo Zdenko Kompare.
