Bližala se je osemnajsta ura in vse je bilo pripravljeno za pričetek slovesnosti ob kulturnem prazniku. Med nami je bil tudi že letošnji gost, umetnostni zgodovinar, prevajalec in pesnik Miklavž Komelj. Seveda smo se želeli z njim po bliže spoznati predvsem kot s pesnikom. Toda pogled skozi vrata nam je v soju luči, ki osvetljuje pročelje stare šole nudil kaj žalostno podobo. Nizko spuščena megla nam ni dajala veliko upanja, da bo izvabila ljudi izpred televizijskih ekranov v toplih domovih, na počastitev praznika v staro šolo v Temnici. A ob osemnajsti uri se je izkazalo, da resnični ljubitelji kulture, slovenske besede, slovenske poezije in ne nazadnje ljubitelji pesnika Miklavža Komelja niso iskali izgovorov v slabem vremenu. Organizatorjema je bilo v zadovoljstvo, ko je bilo potrebno v dvorano prinesti več kot še enkrat toliko stolov, kot smo jih po naših predvidenjih pripravili.
Začelo se je z izvedbo naše himne, ki jo je zapela gospodična Nina Pirec. Besedo je nato prevzel dr. Oto Luthar, ki je vodil pogovor z Miklavžem Komeljem, večkratnim nagrajencem: dobitnikom Prešernove nagrade, dvakratnim Jenkovim nagrajencem, Veronikim, Rožančevim in Župančičevim nagrajencem. Dr. Luthar nam ga je želel predstaviti predvsem kot pesnika in nam približati njegov pogled na poezijo. Ker se je vse skupaj odvijalo na Krasu in ker pesnik Komelj raziskuje Kosovelovo poezijo sta se dotaknila tudi poezije tega kraškega poeta. Dotaknila sta se tudi slovenskega pesnika in pisatelja Edvarda Kocbeka, ki je s svojo ustvarjalnostjo vplival na mnoge slovenske literate. Spomnila pa sta se tudi poezije pred kratkim umrlega pesnika, prevajalca in esejista Aleša Debeljaka.
V drugem delu pa se nam je pesnik predstavil z delčkom svojega dela. Prebral nam je nekaj njegovih del. Moč pesmi, pesnikovih čustev, smo lahko zaznali skozi besede, prek interpretacije pesnika. Zanos s katerim je prebiral pesmi, nas je vsrkal, kot da bi bili za trenutek vsi eno, povezani z istimi občutenji. Tudi če nismo povsem razumeli smisla vseh izrečenih besed, pa smo zaznali vsa čustva, ki jih pesem podaja.
Prireditev je zaokrožilo petje okteta Rožmarin.
Večer se je zaključil v sproščenem vzdušju in pogovoru s pesnikom.
V sproščenem klepetu ob skromnem prigrizku smo lahko ugotovili, da so naši literarni večeri presegli ne le meje naših bližnjih krajev, ampak da so presegli meje občine. Saj se je izkazalo, da je megleno vreme zaustavilo bolj domačine in da je velika večina ljubiteljev kulture prišla od drugod. V našo malo vasico so se prišli priklonit kulturi od Nove Gorice do Sežane. To, da prireditev tretje leto podpira Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, z dr. Otom Lutharjem na čelu, je prireditvi dalo zagotovo večje dimenzije in kulturni večer v Temnici postavili na višjo raven, ki si ga zasluži slovenski kulturni praznik tudi v naših bolj odročnih krajih.
