Logo MojaObčina.si
DANES
25°C
10°C
JUTRI
21°C
16°C
Oceni objavo

PUST V BILJAH

Kulturna dediščina je v kraju Bilje, ki leži med Biljenskimi griči na severu in reko Vipavo na jugu, zelo bogata ter raznolika. Poleg pestre zgodovine opekarništva in blatarjev, kot so poimenovali takrat prebivalce zaradi mešanja mastne zemlje, najdemo tu še ostanke arheoloških najdb glavne rimske ceste med takratno Emono in Aquileo. Vas Bilje pa je poznana tudi po velikem številu vodnjakov oz. pčov, pa po aleksandrinkah, ženskah, ki so se odpravile čez morje v Egipt, da bi negovale otroke bogatašev, po kolednikih, dvigovanju mlaja, mlinu ob reki Vipavi ter umetniških delih preminulega akademskega kiparja Negovana Nemca.

Na pobudo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije ter nacionalnega koordinatorja UNESCO ASP, se je Podružnična šola Bilje v šolskem letu 2021/2022 pridružila projektu Dediščina v rokah mladih in se odločila, da “posvoji” spomenik iz nesnovne dediščine. Glede na starostno stopnjo naših učencev  se nam je zdelo najbolj primerno in zanimivo, da ponovno obudimo tradicionalne pustne maske iz Bilj, Grlekina, Gobota in medveda, ki so namreč zadnja leta kar tonilev pozabo. Zavzeli smo se, da bo naša šola v pustnem času živela z njimi tudi naprej.

Tako smo medse več let zaporedoma povabili domačina gospoda Hilarija Kosto, ki je učencem naše šole predstavil tradicionalno pustovanje v kraju Bilje.  Gospod Hilarij je namreč že pred časom objavil svoje spomine na mladost, tudi pustne, v knjigi Kje so tiste stezice.

Ob začetku letošnjega šolskega leta 2023/24 se je Podružnična šola Bilje povezala s KS Bilje, kjer smo se dogovorili, da Grlekina, Gobota in medveda ponovno predstavimo krajanom in na sosednjih povorkah v Šempetru in Sovodnjah. Od oktobra naprej so se zvrstili številni sestanki, kjer smo dorekli na kakšen način bomo naše like pokazali in jih priklicali iz pozabe. 

Med drugim smo na sestankih gostili tudi etnologinjo Inge Miklavčič Breznig. Zanimalo nas je, od kod so naši pustni liki prišli v Bilje. Pustovanje je eden izmed najstarejših ljudskih običajev, ki sega v čas pred krščanstvom. Ga. Inge je povedala, da ni poznala naših mask in da najbrž tako Gobo kot Grlekin izhajata iz commedie dell'arte. To je komedija v improviziranem načinu, ki je nastala v Italiji v 16. stoletju. Kdaj sta se lika v Biljah pojavila težko rečemo, zagoto pa spomini krajanov segajo v čas po 2. svetovni vojni. Ko je bilo leta 1984 ustanovljeno kulturno društvo, se je ta običaj še nekajkrat pojavil.

Poleg oživljanja dediščine kraja je bila priprava na pustni sprevod priložnost medgeneracijskega sodelovanja, utrjevanja socialnih vezi in vrednot lokalne skupnosti. Uresničitev ideje biljenskega pusta je pokazala, da kjer je volja, tam je pot. Čeprav nam je vreme močno ponagajalo, se je pustni sprevod pokazal krajanom v petek, 16. 2. 2024 ter na 25. pustni povorki v Sovodnjah ter prejel priznanje za sodelovanje. V pustnem sprevodu je sodelovalo okoli 80 udeležencev ter  posamezniki in društva, ki so poskrbeli za pogostitev po koncu pustnega sprevoda po Biljah.

Biljenska pustna povorka, ki so jo vključevali otroci, starši, člani različnih biljenskih društev ter drugi krajani je pripovedovala našo zgodbo:

V naši vasi, v Biljah si je pred 100 leti večina vaščanov služila kruh v stari opekarni – Frnaži. ''Forešti'' so nam rekli blatarji. To je bilo težaško delo, zato smo se Biljenci in Biljenke radi pohecali ob različnih praznikih. Za pusta so po vasi tekale tri pustne maske. ''Ta lepi'' grlekin je bil oblečen v belo z našitimi pisanimi raznobarvnimi trakci. Na glavi je imel dolgo koničasto belo kapo, narejeno iz kartona. Z vrha kape je bingljal šop dolgih raznobarvnih trakov. ''Ta grdi'' pa je bil gobo ali grbavec. To je bila šema starejšega moškega z veliko grbo pod jopičem. Na glavi je imel poveznjen star klobuk, oblečen pa je bil v ponošeno delovno obleko. Obraz je imel pobarvan v črno z ogljem. V rokah je nosil velik pleten koš, kamor je spravljal vse, kar so jima darovali ljudje. Ti dve pustni maski, po videzu nasprotni, sta v paru že zgodaj zjutraj in dopoldan tekali od hiše do hiše pred drugimi šemami. Pri vsaki hiši sta opozorila nase z ''moletami''. To je bil približno petdeset centimetrov dolg kos lesa, ki je bil vzporedno podolžno razžagan vse do ročaja na pet ali več letvic. Z nažaganim delom molet je grlekin tolkel po dlani ali drugod po telesu, da je z ropotom opozarjal nase. Zraven je bil tudi medved, ki ga je na verigi vodil cigan. Ljudje so jih bili veseli, saj so prinašali srečo.

Bili so težki, ma lepi ''cajti''. 

Oglejte si tudi