Ti moški in ženske so nosili v rokah kadilno cev, v kateri so bila zelišča, med njimi tudi tobak. Proti vzhodu je tobak šel predvsem po zaslugi Jeana Nicota, francoskega poslanika na portugalskem dvoru. Po njem je tobačna rastlina dobila ime Herba Nicotiana, njen glavni alkaloin pa nikotin. Nicot je okrog leta 1560 poslal nekaj primerkov te rastline Katarini Medičejski, materi takratnega francoskega kralja. Ob tem ji je tudi poročal o veliki zdravilni moči te rastline in ji priporočil njuhanje v prah zdrobljenih tobačnih listov. Tobakovo zelišče so imeli za rastlino, ki zdravi vse bolezni (HERBA PANACEJA). Novica o veliki zdravilni moči tobaka se je hitro razširila po Evropi. V Anglijo je leta 1586 Sir Francise Drake prvi prinesel kajenje v obliki kajenja pipe. Tako je kajenje prišlo v angleško višjo družbo. Ob koncu 16. stoletja je prišel tobak v Turčijo, čemur pa je nasprotovala predvsem tamkajšnja oblast. Kmalu po hitri razširitvi tobaka in z njim kajenja po Evropi so se začeli pojavljati in oglašati razni pisci, ki so nasprotovali hvali tobaka kot vsesplošnemu zdravilu in njegovi uporabi za omamljanje. V 17 in 18. st. pa so se kadilne navade ljudi bistveno spremenile. V Španiji in na Portugalskem so v večini kadili cigarete, v Angliji, Nemčiji in na Nizozemskem pa so kadili pipe. Šele v napoleonskih vojnah, ko je prišlo do stikov med angleškimi vojaki in španskimi običaji, se je kajenje cigaret razširilo tudi po Angliji. Kajenje cigaret se je sicer začelo in tudi najbolj razširilo v Turčiji. Casanova je že leta 1767 v svojih spominih omenjal kadilne cevke SIGARITE, Francisco Goya pa je že slikal kadilce s cigareto v ustih. Ostali Evropejci so se najbrž naučili kaditi cigarete od Turkov in Rusov leta 1854 med krimsko vojno. Od tega časa se je kajenje cigaret hitro razširilo po celem svetu. Če se je v času pred prvo svetovno vojno na veliko uporabljalo za kajenje pipe, pa po letu 1914 uporaba pip za kajenje upada in ob tem tudi žvečenje tobaka. O zgodovini tobaka o pipah in še marsičem nam je na otvoritvi razstave Dedkove pipe in babičina kadila na Dvorcu Rus spregovoril Franc Koren iz Društva zbirateljev Pomurja Lindva. Da pa se nismo samo teoretično podkovali je z prikazom dela z pipo poskrbel Robi Češka. In ker smo se preko pip pomaknili kar nekaj let nazaj je bila tokrat tudi garderoba posameznih obiskovalk in obiskovalcev iz tistih let. S pipo je treba nežno in spoštljivo delati, kakor z žensko in, da smo se malce privadili na ta način dela nas je preko glasbe popeljal v svet pip in cigar, ter cigaretšpicev Zoran Škrinjar. In ko smo se dodobra ogledali razstavo in poskusili tudi kajenje dedkove  pipe smo se odpravili še k babici , ki je ravno prižgala kadilo, da bi pokadila prostor, ker je...... Časi se spreminjajo in mnogi so že pozabili kako je pri babici dišalo, a ne samo po praznični potici, ali pečenki tudi drugače. V prostore pa smo tokrat vstopili z malce drugačno glasbo, če je bila pri pipah umirjena, tako kakor kajenje pip pomirja in sprošča, smo tokrat vstopili z glasbo iz časov Marilyn Monroe in se predajali dvojnim užitkom.  Na ogled razstave nas vabi tudi tale Avsenikova :" Posedam rad pred hišico, ki sam sem jo zgradil, na stara leta pipico mirno bom kadil....a zato si moramo še pravočasno kupiti gorjuško fajfo- čedro, eno izredno cenjenih pip tako pri nas kakor v svetu.