Večina ni imela težav s kondicijo, pot pa se je kar precej vlekla. Skupina je v lepem, naročenem sončnem dnevu lepo napredovala z nujnimi postanki za pijačo in jedačo. Vseeno pa je zaradi kar precejšnje povprečne starosti pot trajala skoraj devet ur.

Po prijetnem spanju na Kredarici smo se okoli 6. ure odpravili proti Malemu Triglavu. Nekoliko je bilo vetrovno in mrzlo, kar je na taki višini običajno. Po kar nevarnem snegu smo previdno vstopili v skale, zavarovane s klini in žico. Korak za korakom smo se strmo vzpenjali in po eni uri osvojili Mali Triglav. Nabralo se je že kar precej gornikov, ki so se previdno srečevali z nami. Na prehodu iz Malega na Veliki Triglav smo morali paziti, da nas ne bi odpihnilo, za kar so skrbeli nenadni sunki vetra (treba je bilo hitro v počep). S strmim vzpenjanjem nam je uspelo osvojiti še pravi Triglav, kjer smo se slikali, seveda pa je bilo treba krstiti Mihaelo, Marka in Boštjana, ki so dobili planinska imena in postali pravi Slovenci.

Po postanku na Planiki in Vodnikovem domu so se uspešni in zadovoljni pohodniki vrnili k svojim avtomobilom po 12. urni hoji po utrujajoči poti,  posejani s polno dišečih rož z obilo svežega zraka ter zaključili osvojitev najvišjega vrha Slovenije z ribjo pojedino. Oglejte si spisek naslednjih pohodov, objavljenih v tem Rokovnjaču.