Načrtovali smo krajše in glede na višinsko razliko sprejemljive ture za širšo skupino pohodnikov. V povprečju se jih je udeleževalo po dvanajst pohodnikov. Naj ture na kratko naštejem in opišem. Na Sv. Ahaca in v okolico smo se podali že 2. januarja. Po triurnem pohodu smo imeli priložnost, da si v bližnji vasici Gradež pri Turjaku ogledamo številne jaslice, ki jih vsako leto okoli novega leta razstavljajo skoraj v vsaki tamkajšnji hiši. Spoznali smo različne izvore in izdelave jaslic (klekljane, v vrču, v mobitelu itd.).

Pohod na Ratitovec, visok 1.667 m, smo izvedli 9. januarja; ta nam je še najbolj ostal v spominu. Ta gora je vedno lepa, naj bo poleti ali pozimi. Naše izhodišče je bila vasica Prtovč. Navzgor smo izbrali desno pot čez Razor. Dobršen del poti smo lahko občudovali cvetoče telohe. Malo pod razpotjem za planino Klom smo naleteli na tri gamse, ki so se brezskrbno pasli po travah. Na sedelcu smo se že srečali z zimskimi razmerami in si nadeli derezice, saj je zadnji del poti dokaj strm in nevaren za zdrs. Krekova koča je med tednom zaprta, zato smo imeli malico in čaj s seboj, v nahrbtniku.

Po premoru smo skočili na pet minut oddaljeni razgledni vrh, požigosali transverzalno knjižico in naredili skupinsko fotografijo. Za nazaj smo izbrali krožno pot čez Povden. Zaokrožili smo jo na Prtovču, kjer so nas čakali naši jekleni konjički. Na poti domov smo imeli kratek postanek v starem delu Škofje Loke, kjer smo se okrepčali, nato pa krenili proti Logu.

Naš naslednji cilj je bila Štefanja Gora iz vasi Adergas (16. januarja). Krenili smo od bivšega samostana v smeri Štefanje Gore. Med potjo smo srečali prijazne planinke, ki so dobro poznale pot in nas usmerile še na vzporedni vrh Apnišče, katerega smo nato skupaj osvojili. Ob vrnitvi smo se povzpeli še do cerkvice na Štefanji Gori. Sledil je spust do kmečkega turizma Mežnar, kjer smo popili kavico kar pod kozolcem, saj je bila koča zasedena z avtobusom planincev. Po krožni poti smo se nato vračali na izhodišče. Na poti smo naleteli na nekaj ležečih smrek, ki jih je pred kratkim podrl vihar. Bližnje planinsko društvo je poskrbelo, da je bila pot zopet prehodna.

Naslednja tura je bila na vrsti 22. januarja, posvečena pa je bila našemu velikemu matematiku, fiziku in balistiku Juriju Vegi, ki se je rodil 23. marca 1754 v Zagorici pri Dolskem. Za manjši prispevek nas je gospod Jože z veseljem povabil v muzej, nam natočil šilce domačega in nas nato seznanil s podrobnostmi o Vegi. Pohodniki smo se po obisku muzeja podali po Vegovi poti na Sv. Miklavža. Po kratkem odmoru pri cerkvici smo se po grebenski poti povzpeli še na Cicelj, od koder je bil lep razgled na Kamniško-Savinjske Alpe. Pot smo nato nadaljevali v smeri Murovice ter skrenili nazaj v Zagorico. Da ne bi bilo tako pusto in suho v grlu, smo turo zaključili v Vegovem hramu v Dolskem. Lastnik hrama nam je povedal dodatne zanimivosti iz zgodovine, povezane z Jurijem Vego.

V sredo, 29. januarja, pa smo se Hitri polžki povzpeli na Ključ. Prvi postanek smo naredili pri koči, kjer smo si vzeli čas za čaj in nekaj sladkega iz pekarne Marjetka. Prava zimska idila z ivjem nas je spremljala vse od Brezja. Od koče do vrha Ključa je deset minut. Tu so nekateri požigosali svoje dnevnike, potem pa nas je lepa grebenska pot pripeljala do cerkvice na Sv. Urhu nad Zaklancem. Turo smo zaključili v Podolnici pri Kozincu, kjer so nam postregli z dobrim krompirjevim golažem in sladico. Mimogrede smo nazdravili še dvema slavljencema, ki sta praznovala rojstni dan. Tako smo zaključili kratek in lep zimski pohod po bližnji okolici.

Trenutne razmere so za pohodnike neugodne, zato je večina planinskih poti uradno, z odlokom PZS, do nadaljnjega zaprtih. Kar nekaj časa bo treba izbirati pohode na območjih, ki jih žled ni prizadel, kot sta Primorska in Prekmurje.

Lep pozdrav in varen korak želim.

Besedilo in fotografije: Zlatko Verbič