To je star slovenski praznik, ki so ga že naši dedki in babice praznovali kot začetek pomladi (po starem julijanskem koledarju), čeprav se ne ujema s koledarjem začetka pomladi. Na Gregorjevo se prično dnevi daljšati, kar otroci iz vrtca dobro vedo in takrat ne potrebujemo več luči, zato jo odvržejo v vodo. Praznovanje gregorjevega je v nekaterih krajih sedaj postalo že tradicionalno. Običajno sodelujejo otroci, ki ob pomoči odraslih oseb izdelujejo plovila s svečkami. Tudi starši otrok skupine Pikapolonic so se prepustili ustvarjanju in doma ustvarili unikatne »gregorčke«. 

V vrtcu pa so spoznavali značilnosti gregorjevega, prepevali  ljudske pesmi, spoznavali ptičke, oponašali njihovo oglašanje, spoznali obred poroke in pripravili »pravo ptičjo svatbo«, ki so jo na predvečer gregorjevega pokazali staršem. Na svatbi so si ptičji mladoporočenci obljubili zvestobo, izmenjali prstane, zaplesali poročni valček, nazdravili ob napitnici, manjkala ni niti poročna ptičja torta. Sodelavki Heleni se morajo zahvaliti, da so bile neveste in ženini šarmantno in pražnje oblečeni.

Po »ptičji svatbi«  so odšli k bajerju Enejeve družine, ob potoku Gabrovščica, kjer so zapluli njihovi gregorčki. Uživali so v čarobnosti lučk, druženju in ohranjanju našega ljudskega izročila.

Naslednji dan, na dan gregorjevega, pa so po grmičkih iskali  pogače, ki jih ptički na svoji svatbi niso pojedli in sledila je gostija na prostem.

Za male Pikapolonice Marinka Lenart