Tekst: Irena Hočevar-Križnič

Naša generacija je postavljena v čas, ki bo zapisan v zgodovini kot obdobje največjega ropanja in uničevanja okolja. Nikoli v zgodovini ni človek tako nasilno posegal v življenje narave. Bumerang je neizbežen. Dobivamo ga že sedaj, čaka nas pa še v veliko hujši obliki. Radi bi sicer živeli v čistem, idiličnem svetu, v harmoniji z naravo, vendar smo z naravo izgubili stik. Nikoli nismo toliko govorili o ekologiji – manj odpadkov, manj embalaže, ločevanje … Toda to so le drobtinice. Človek v svojem bistvu hlepi za bogastvom, materialnim, imeti čim več.

Živimo v gospodarski krizi. Res je, propadajo podjetja. Velika večina pa še vedno potroši veliko več, kot v resnici potrebuje. Gospodarska rast, ki si jo vsi tako želimo, je v bistvu rast uničevanja okolja.

Tudi v naši dolini še kako vemo, da bi morali dobro razmisliti, preden posežemo v zakonitosti narave. Snovi, ki jih ustvari kemija, so lahko še kako nevarne. Pred nedavnim sem slišala po televiziji besede Kanalca: »V naši ulici je bilo v zadnjih letih že sedem moških žrtev azbesta.« Skoraj vsaka družina je že spremljala agonijo svojih bližnjih. In kljub vsemu nočemo niti vedeti, ali nam morda grozi še kaj hujšega. Bolje je preživeti ta trenutek čim lepše in se umakniti pred resnimi problemi v svet pozabe. Preživeti z zatisnjenimi očmi ob polnih loncih. Ničesar pač ne moremo spremeniti, zato uživajmo.

Ekološka društva so lahko le klic vpijočega v puščavi. Vsi bi sicer radi, da bi bila zelo aktivna, vendar so v trenutku, ko bi morali tudi mi nekaj narediti, nezanimiva. Ukvarjajo se z dolgočasno problematiko. Človek bo moral spremeniti svoje bistvo. Dokler bo pomembnejše hlastanje po imeti čim več, se tirnice naše prihodnosti ne bodo spremenile.

Ali bodo naši otroci še lahko iz srca izgovarjali zapoved, ki je bila ena temeljnih moralnih zakonov več tisočletij: »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji.«