Z Milojko Nanut, soprogo svetovno uveljavljenega dirigenta Antona Nanuta, smo o njeni ustvarjalnosti poklepetali prav v kanalski galeriji.

Ob ogledu razstave smo skozi osemdeset portretov vašega soproga odkrivali vaš pronicljiv slikarski talent. Koliko let so nastajale slike?

Slikati sem začela po vpisu študija. Že za prvi portret pa je bil odličen model, saj je ves čas sedel čisto pri miru. Od leta 2002 pa so porttei nastajali vse do danes. Kljub temu, jih je bilo za Nanutovo osemdesetletnico še vedno premalo, saj sem vmes slikala tudi druge osebnosti iz sveta umetnosti, od slikarjev do glasbenikov, in sem imela tudi veliko razstav. Tako mi je na koncu skoraj zmanjkalo časa in sem morala kar veliko delati, da sem zamisel uresničila.

Malokdo dobi darilo, da se lahko opazuje na osemdeset različnih portretih, v različnih situacijah, čustvenih stanjih, pogledih … Kako se lotite slikanja?

Slike, z motivi njegovega prostega časa, recimo ob gobah, ob mački, so nastale čisto spontano. Ko sem videla, s kakšnim užitkom je v rokah držal gobe, me je ta motiv navdušil in sem potem to naslikala. Slike, na katerih dirigira, pa so večinoma narejene po fotografijah. Čeprav ga spremljam na skoraj vseh koncertih po svetu, je dirigentske poze težko ujeti, saj dirigenta večinoma gledamo v hrbet. Trenutke, ko se muzika, orkester in publika zlijejo v eno in je čutiti ta fluid, je na sliko težko ujeti na koncertu. Veliko skic pa sem naredila na vajah in je nekaj slik nastalo tudi na tej osnovi. Sicer pa sem želela ujeti predvsem vznemirljive trenutke, vrhunce nekega dejanja, posebej glasbenega. Takšnih motivov sem največ naredila v zadnjem času in nameravam v tej smeri še delati.

Po eni strani moč glasbe izražate v barvah, po drugi pa ste fotografsko natančni pri slikanju detajlov. Kdaj ste odkrili svojo slikarsko nadarjenost?

Slikati sem si želela že od majhnega. Že v vrtcu sem uživala pri slikanju z barvami, najraje pa sem imela vijolično, rumeno in oranžno. Pozneje za slikanje nekako nisem imela časa, pa tudi poguma ne, kar je bilo odločilno. Slikati sem nato začela šele po upokojitvi, ko sem tako rekoč po naključju vpisala študij likovne umetnosti na Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, kjer sem tudi diplomirala.

Upamo, da bomo videli še veliko vaših stvari, da boste še naprej ustvarjalni. To delo vas zagotovo tudi izpolnjuje.

Tako je. Čeprav imam drugega dela čez glavo, je res, da sem bila najbolj srečna prav sedaj, ko sem študirala in sem začela slikati. Res se počutim drugačno in predvsem drugače gledam na stvari.

Kako pa vaš mož kaj komentira te slike svojih portretov?

Ni samo zelo dober model, ampak je tudi kritik. Obenem pa je zelo zadovoljen. Pri nobenem portretu ni rekel, da ni dober. Povedal je, kaj mu morda manjka, ali pa ni čisto v redu, vendar je vedno zadovoljen in me vedno podpira, kar me še najbolj veseli.

In kaj pravi o slikarstvu svoje soproge Anton Nanut?

Prvič moram reč, da sem zelo ponosen na njo. Takšnega darila ni bila sposobna narediti nobena žena. Kot je rekel njen profesor, bi se s tem lahko uvrstila celo v Guinnessovo knjigo rekordov, da ima en dirigent od enega slikarja tako veliko število portretov. In jih ni le osemdeset, še nekaj jih je, ki jih ni hotela pokazati, čeprav so odlični.

Velikanski izraz vitalnosti.

Ja, zelo je vitalna, čeprav se dela, da ni.

Tako, kakor ste tudi vi.

Jaz pa moram bit, še posebej sedaj, ko so mi od pokojnine vzeli 350 evrov na mesec. Sedaj moram biti aktiven ves čas, brez počitka. Drugi mesec greva spet v Rim, nato pa na Japonsko. Pred tem bomo mojo osemdesetletnico slavili v Ljubljani s simfoničnim orkestrom RTV, kjer sem imel največ koncertov, tako da bom odprl letošnjo sezono. Za ta koncert sem kot solista povabil odličnega kanalskega pianista Ivana Skrta, ki naju je oba navdušil na koncertu v Cankarjevem domu. Mlad človek namreč težko sam doseže, da bi igral s simfoničnim orkestrom, vendar so moj predlog sprejeli.