Ustno izročilo o kalskih plesih je bilo zapisano v knjigi prof. Mirka Ramovša Polka je ukazana. To je skupino ljudi iz Kala spodbudilo, da so z voljo in željo po druženju in plesu pred več kot letom dni medse povabili mentorja Marka Prapertnika in skupaj začeli vaditi kalske plese. Njihova vztrajnost in strokovnost se je pokazala v preteklem letu, ko so že več kot desetkrat uspešno zaplesali na uradnih nastopih. Povabila na nastope in pohvale njihovemu delu so tudi dokaz, da je njihova dejavnost temu okolju prava znanilka.
Pravo sliko folklorne skupine pa pri njihovi dejavnosti daje tudi podoba, ki jo dopolnjuje obleka. Do te podobe pa je potrebno kar nekaj vztrajnosti in moči. Te korake so se folklorniki odločili narediti skupaj s strokovno pomočjo in vodstvom.
Z veliko zavestjo o vrednosti kulturne dediščine že leta pod vodstvom Mira Šuligoja Bremca deluje KTD Lokovec. Sodelovanje z njimi in njihova spodbuda sta nam dala začetno vodilo pri ljubiteljski raziskavi kulture oblačenja na Kalskem za obdobje od konca 19. do začetka 20. stoletja. Predsednica FS Kal nad Kanalom Darja Rijavec je s svojo voljo in zgledom povabila in privabila prav vse članice skupine, da so sodelovale pri raziskavi. Na terenu smo zapisali veliko podatkov, spominov in zgodb ter zbrali veliko starih slik, ki pripovedujejo, kako so se oblačili naše none, pranone, nonoti in pranonoti …
Vse podatke smo v prvi fazi pregledali in izluščili natančnejše opise o videzu ženske oziroma moške obleke v celoti. Po skupni odločitvi, da bi bile za folklorno skupino najbolj primerne »tahmašne obleke« tistega obdobja, je bil narejen koncept zasnove oblek. Ob tem je bilo potrebno upoštevati, da to ne bodo samo obleke, narejene po starem vzoru, ampak tudi obleke, v katerih bo skupina plesala. Zato so krila daljša in spodnja krila bolj nabrana, da se pri vrtenju lepo odpirajo. In ker je v skupini deset plesnih parov in trije godci, je prav, da skupina deluje enotno in da so barve v ravnotežju.
Upoštevani podatki, pravila oblačenja iz preteklosti in pravila folklornih skupin so sestavljali glavni okvir, ki pa je med nastajanjem oblek porajal dodatna vprašanja in dileme. In iskali smo odgovore. Pravo podporo smo dobili pri Goriškemu muzeju, kjer nam je prve smernice dala mag. Inga Miklavčič Brezigar, pomagali so nam razgovori in primerjanje podatkov, ki nam jih je s sosednjega prostora približal Miro Šuligoj Bremec. Posveti in odgovori, ki smo jih dobili pri dr. Bojanu Knificu, raziskovalcu oblačilne kulture na Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti, pa so nam dali potrditev, da smo na pravi poti. Ovinkov ni bilo več, posebej pa ni bilo več poti nazaj.
Tako so nastale skice za ženske obleke, za tiste, katerih podatki in zapisi so bili najbolj natančni in z najmanj dvoma. Potem se je skiciralo še replike oblek po starih slikah. Tam, kjer so zmanjkali detajli, obrobe ali zaključki, smo naredili kompromise in celoto obleke sestavili iz različnih podatkov. Potem so prišle na vrsto še moške obleke. Te so bile manj zahtevne, saj so bile po večini podobne, z majhnimi razlikami v detajlih.
Ko je bilo pripravljenih triindvajset različnih skic, kolikor je vseh folkloristov in godcev v skupini, smo nadaljevali z izborom materialov in vseh potrebnih dodatkov. Najbolj je bilo pomembno, da bi bili materiali po kakovosti čim bolj podobni takratnim, torej volneni in svileni ter umirjenih barv, med katerimi nobena posebej ne izstopa. V zadnji, a zelo pomembni fazi smo se odločili, katera oseba bo nosila posamezno obleko. Pri tej fazi se pokaže prava slika vsega vloženega dela in končnega izdelka.
Poti iskanja in usklajevanja je bilo veliko, a vztrajnosti in doslednosti nam ni zmanjkalo, tudi zato, ker smo imeli zagotovljeno finančno podporo s strani občine Kanal, za kar gre velika zahvala tudi županu Andreju Maffiju, ki je verjel v projekt in ga podprl. Mojstrskega dela šivanja sta se sredi vročega poletja lotili šivilja Beti iz Šempetra in krojačica Mirjam iz Goriških brd ter ga tudi izvrstno opravili.
Odločili smo se, da bomo obleke krstili, oziroma jih javnosti prvič predstavili na Angelsko nedeljo, ko v Kalu praznujemo krajevni praznik. Časa torej nismo imeli veliko. Izbrati je bilo treba še mojstre za klobuke, čevlje in nogavice ter poiskati naramnice, rute in vse dodatke. Zaradi ravnovesja skupine in pravila, da so včasih ženske nosile za k maši naglavne rute, moški pa klobuke, je bilo potrebno določiti tudi, katera ženska bo nosila ruto in katera ne. Tudi frizure smo uskladili s takratno modo in pravili, kako je morala biti ženska počesana. Nekaj naglavnih rut so folklornikom posodili ali podarili posamezni krajani, nekaj pa smo jih naredili po starih vzorcih. K popolnejši sliki obleke so si nekatere ženske nadele pristen star nakit, moški pa ure na verižici.
Ker smo vedeli, kaj bi radi dosegli in kaj lahko nastane, smo s kompromisi končno potegnili črto! Na Angelsko nedeljo v Kalu, 2. septembra, so bili vsi pari folklorne skupine in njihovi godci oblečeni v nove »tahmašne obleke«. Vsi spomini in zgodbe preteklega časa, ki so zašiti v teh oblekah, naj bodo v ponos in hvaležnost našim prednikom.
Našim folklornikom pa želim, da bi znali in hoteli spoštljivo in z dostojanstvom nositi in plesati v oblekah, ki izžarevajo spomin na dedovano vrednost.
Zahvala in hvala vsem, ki ste pri tem projektu sodelovali in ga kakorkoli podprli.
