Šolska kronika na Dobrovi se začenja pisati leta 1845, ko je župnik Jože Pokljukar, ki je takrat služboval na Dobrovi, prezidal mežnarijo za šolo. V njej je prvi začel poučevati kaplan Matevž Milharčič. V tistem času so se otroci v šoli učili verouka, poznavanja črk, črkovanja, branja, pisanja in računstva. Z novim šolskim zakonom leta 1869 se je uvedla splošna šolska obveznost, ki je prinesla popolno ločitev cerkve od države, in tudi na Dobrovi je bilo tako. Pouk so tako opravljali učitelji, prav tako pa so bili prostori nekdanje mežnarije neprimerni, zato se je leta 1913 začelo zidati novo šolsko poslopje. V njem je šolski zvonec zazvonil dve leti pozneje, danes pa tam domujeta občina in vrtec. Prišel je čas vojne in pouk je bil takrat nereden, po njej pa se je življenje ustalilo. Število oddelkov na šoli se je spreminjalo, prav tako program ter obšolske dejavnosti. Šoloobveznih otrok je bilo vse več in prostori so postajali pretesni, zato so se nove, zgornje šole ob odprtju septembra 1974 še kako razveselili. V njej se je izvajal pouk za učence od 4. do 8. razreda, nižja stopnja pa je še naprej obiskovala pouk v stari šoli, kjer je bilo vse od leta 1965 organizirano tudi varstvo predšolskih otrok. Od leta 1961 pa vse do danes se je na dobrovski šoli zvrstilo kar nekaj ravnateljic in ravnateljev, in sicer so to vlogo opravljali Franc Malovrh, Hedvika Lešnik, Vilma Snoj, Jožef Leskovec, Marjan Rode, Damjana Mancini, Nives Počkar in Viljem Kovačič. Slednji, ki šoli še danes ravnateljuje, se je, poleg uvajanja devetletke, lotil tudi povečanja šole. Vsi učenci in šolsko osebje so se skupaj z Občino Dobrova - Polhov Gradec nove pridobitve – nove šole – veselili v letu 2005, ko je potekalo slavnostno odprtje. Štiri leta pozneje pa se jim je uresničila tudi želja po večnamenski dvorani. Z ureditvijo igral se je tako zaključilo delo na področju urejanja šolskega prostora. Vseskozi pa poseben poudarek namenjajo vsebini, zato se šola lahko vsako leto pohvali z zavidljivimi rezultati in uspehi ter aktivnostmi na mnogih področjih.

Kulturna prireditev Ena šola, 170 generacij

Slogan, povezan s kronologijo šolstva na Dobrovi, je bilo večkrat slišati tudi na kulturni prireditvi, ki je nastala pod vodstvom Antonije Bozovičar, oblikovali pa so jo osnovnošolci in njihovi učitelji. Pozdrav domovini je, s slovensko in evropsko himno, uvodoma poklonila Pihalna godba Dobrova - Polhov Gradec. Zatem pa je zbrane nagovoril ravnatelj Viljem Kovačič, ki je dejal, da bi se šola morala posvečati zgolj in edino poučevanju in vzgoji mladih, saj: »Kar bomo pri vzgoji mladih zamudili v njihovi mladosti, kasneje ne bomo mogli nadomestiti.« Župan Franc Setnikar pa je med drugim povedal, da se mora želja po znanju na Dobrovi ohranjati tudi v prihodnje, saj je za življenje izjemnega pomena. Poseben pozdrav otrokom ob njihovem prazniku ter vsem sokrajanom, saj iz teh krajev izhajajo njene korenine, je na slovesnosti izrekla ministrica za izobraževanje, znanost in šport, dr. Stanislava Setnikar Cankar. Dejala je, da bi sicer želela postreči le z dobrimi besedami in obljubami, vendar je na žalost ta čas manj prijazen tudi za izobraževanje, ki mu, kljub pomembnosti, pripada vse manj finančnih sredstev. Ne glede na to je izrazila prepričanje, da so dosežki v izobraževanju še vedno rezultat predvsem velikega entuziazma učiteljic in učiteljev, ki ne hodijo v službo, temveč živijo in delajo za otroke. Obljubila je, da si bo kot resorna ministrica prizadevala, da ne bo šolski resor tisti, ki bo plačal največjo ceno gospodarske krize, zbrane pa pozvala, da je naloga vsakega posebej, da na svojem področju pomaga mladim, da bodo ti dobili ustrezno znanje in pogoje, da si bodo lahko doma ustvarili dostojno življenje in ne bodo odhajali v tujino. 

Nagovorom je sledil sprehod skozi 170 let šolstva na Dobrovi. S pomočjo časovnega stroja in tunela so zbranim dogajanje na izviren način približali nastopi osnovnošolcev. Največji poudarek so namenili trenutnim razmeram in dogajanju v šoli, v okviru katerega so prikazali potek športnih, raziskovalnih in drugih šolskih dejavnosti, kjer dobrovski učenci skupaj z učitelji dosegajo lepe uspehe in odlične rezultate. Vse to pa izhaja iz gesla njihove šole, ki pravi: »Naša šola spodbuja sodelovanje in ustvarjanje, gradi znanje, veščine ter vrednote in je šola, ki ni le dolžnost, ampak tudi pravica.« Ob koncu prireditve so udeleženci prejeli posebno izdajo šolskega glasila, hkrati pa so bili povabljeni k ogledu likovne razstave ter razstave zbranih gradiv o šolstvu na Dobrovi.

Zbornik, slavnostno glasilo in razstave

Ob tej priložnosti je pod avtorstvom učiteljice Ksenije Pišljar nastal zbornik, poimenovan kar Ena šola, 170 generacij, v katerem so zbrani zanimivi prispevki iz šolskih kronik. Pod enakim naslovom je bila prav za to priložnost natisnjena posebna izdaja oziroma slavnostna številka šolskega glasila, ki so ga pod mentorstvom Nine Jakop in Antonije Bozovičar oblikovali učenci od 1. do 9. razreda, v njem pa so zajeli zgodovino šolstva na Dobrovi, nekaj lepih spominov nekdanjih učencev ter prikupne, šaljive in modre misli, pesmice ter sestavke učencev, ki danes obiskujejo šolske klopi. V šolskem glasilu se lahko najde vsak od učencev, saj posebno mesto zasedajo razredne fotografije ter nekatere likovne mojstrovine mladih dobrovskih umetnikov.

Posebej zanimiv je bil tiste dni tudi sprehod po šolskih hodnikih, saj so jih krasili likovna dela in risbe učencev, ki so predstavili zunanjost šole skozi čas. V šolski avli pa je bila na ogled razstava gradiv in predmetov, ki so jih zbrali učenci, pri tem so jim pomagali njihovi starši, stari starši in krajani, nekaj predmetov pa so jim posodili v ljubljanskem Šolskem muzeju.

Nadja Prosen Verbič, foto: npv

Bivši učenci so povedali …

Jože Potrebuješ: »Na dobrovsko osnovno šolo imam lepe spomine, posebno zato, ker smo bili zelo športen razred. Še vedno z veseljem stopam skozi vrata te šole, čeprav kot učenec nisem ravno blestel. In kot napotek vsem osnovnošolcem – človek mora biti do svojih sošolk in sošolcev vedno zelo prijazen, saj nikoli ne veš, kje boš koga srečal, ali pa bo mogoče katera od sošolk celo postala tvoja žena, tako kot se je zgodilo meni.«

Rajko Komat: »Sem avtohtoni Dobrovčan, ki je šolo obiskoval še v stari šoli. Takrat smo imeli bolj malo krožkov in drugih dejavnosti, vendar sem v šolo rad hodil in vanjo se še vedno rad vračam, saj imam na tiste čase lepe spomine. Dodati pa moram, da smo imeli včasih otroci le sami sebe in eden drugega ter naravo. Znali smo se igrati in družiti, danes pa je toliko tehnologije, ki na neki način krha človekovo povezavo z naravo in prav tako medsebojne odnose.«

O odnosu učitelj – učenec: »Danes morda pogrešam pečat spoštovanja, ki so ga nekoč imele stroge učiteljice in ga sam na primer imam še danes. Zdi se mi, da imajo danes otroci preveč pravic, ne zavedajo pa se dolžnosti.«

Andreja Pelc: »Na osnovno šolo imam lepe spomine. Rada sem hodila v to šolo, zato sem na Dobrovo vpisala tudi svoje otroke, čeprav bi morali glede na stalno prebivališče hoditi v Polhov Gradec.«

O odnosu učitelj – učenec: »Spoštljiv odnos mora biti vedno, ne glede na to, ali se kličemo s 'ti' ali 'vi'. Starši pa so po mojem mnenju tisti prvi, ki otroku dajejo vzor spoštovanja do sočloveka.«

O obveznostih in prostočasnih dejavnostih na šoli: »Ponudba prostočasnih oziroma fakultativnih dejavnosti je bila tudi v mojem času dokaj zanimiva, dejstvo pa je, da je ta izbor danes mnogo širši. Krožki se mi zdijo izredno koristni, ker otrok lahko tu dodatno pridobiva praktična znanja, sploh tista, ki so zanj še posebno zanimiva. Zato tega ne bi jemala kot dodatno obremenitev, pač pa kot priložnost za njihov razvoj.«

Današnji osmošolci so zapisali …

Tjaša Urbančič, 2. razred: »Moji šoli za rojstni dan podarjam moje prijateljstvo.«

Lan Ostanek, 2. razred: »Rad hodim v šolo. Rad imam šolsko knjižnico. Na tej šoli so zelo prijazni zaposleni. Rad imam to šolo, ker se veliko učimo.«

Klara Dolinar in Nika Watzak, 9. razred:

Ko majhni smo bili,

veselili smo se vsi,

da bi hitro v šolo šli.

Zdaj postaja vedno težja,

saj smo tu že nekaj let,

gledamo samo na uro,

kdaj zvonec zazvoni spet.

Kaj kmalu šolo bomo zapustili

in prijatelje izgubili

in na svojo pot odšli,

a te šole ne bomo pozabili.