V Novi Štifti je bilo poskrbljeno za vse: ravno prav miru – mimo so prišli le kakšni obiskovalci romarske poti, dovolj prostora – vaje so lahko imeli vsaka skupina na svojem koncu, za zabavo in koristno preživet prosti čas – skupinske igre, ustvarjalne delavnice in metanje podkev, in nenazadnje njihove želodčke – za te smo poskrbeli v prostorni kuhinji nekateri starši, ki smo si za naše nadobudneže vzeli čas in na ta način podprli prizadevanja učiteljev Glasbene šole Emil Adamič, ki so imeli z otroki sekcijske vaje. Vsakdanji mir so potem  z vajami tolkalci pod kozolcem, flavtistke pod lipo, klarinetisti in saksofonisti pod drugo starodavno lipo ter trobilci v skupnem prostoru na podstrehi malo skalili. Ampak glasba, ki so jo izvabljali iz svojih inštrumentov, je na skupnih vajah ob popoldnevih pod taktirko Mateja Rihterja na koncu prav lepo in ubrano zazvenela. Borut Dolinar, predsednik Godbe Dobrova-Polhov Gradec, je ob harmoniki mlade učil tudi slovenske ljudske pesmi. Gostitelj brat Marijan Cvitek, sicer velik ljubitelj in poznavalec glasbe, je ob kocu dejal, da se pri naši godbi čuti, da otroci v njej igrajo s srcem, kar človeka bolj gane kot kakšna profesionalno izvedena skladba vrhunskih instrumentalistov. Tretji dan, v soboto popoldne so prišli starši in družine 25 udeležencev tabora, ki so bili priča prisrčnemu koncertu na novo osvojenih skladb. Nevihta je poskrbela, da smo se lahko v prostorni jedilnici doma na Novi Štifti lažje pogovorili in se med sabo še bolj povezali tudi starši. Podporna ekipa staršev je za vse pripravila okusno kosilo, ostali pa so poskrbeli za sladice. Tako smo odšli domov siti in zadovoljni, da so naši otroci del te čudovite zgodbe, za katero menim, da bo imela še veliko poglavij.

Magdalena Tehovnik